• Iskanje
    Kolumna.si

Čez 10 sekund bi umrl. Dve leti star fantek.

To poletje je naporno. Čutila so izpostavljena in servirana na pladnju, komunikacije so ves čas na tanki meji dovoljenega, stresni nivo preizkuša delovanje človeških zmožnosti, po vrhu vsega pa se zdi, da bo vročina vsak čas prerastla v gomazečo lavo.

Življenje v betonski džungli je vse bolj moreče in res sem že sita nenehnega hrupa, divjanja, naglih zaviranj alkoholiziranih najstnikov, ki v polno nabitem avtomobilu pridivjajo in povzročajo sveto jezo vseh staršev, katerih otroci vsakodnevno prečkajo te poti, siren reševalnih vozil in vožnje na drug konec mesta, države ali gora, da vsaj malo lahko zadihamo.
Danes je moj stresni nivo še posebej visok, ves čas sem na meji razumnega in komaj se kontroliram, da ne padem v nezadržen jok. Tolažim se, da je to retrogradni merkur in da bo po 20. avgustu vse bolje. Strasti se bodo umirile, na cesto bom šla lažjega srca in ne bom v nenehnih skrbeh za moja otroka.

A preden pridemo do tega, je Merkur potrebno še doživeti. Ne, da si ga želim, a izkušnje v zadnjih dneh in soočanje z marsikatero situacijo me je pripeljalo do tega, da sem se spet močno zamislila.

Danes smo doživeli skorajšnjo utopitev dve leti starega fantka.
U.T.O.P.I.T.E.V.
Najhujšo stvar, ki se pri polni zavesti in prisotnosti staršev ali odrasle osebe lahko zgodi otroku, mlajšemu od štirih let.
Utopitve me je na smrt strah in morda prav od tu izvira moj prvinski strah pred deročimi in motnimi rekami ter nepreglednimi jezeri. Morda se ravno zaradi tega na vsaki poti ob jezeru ali drugi vodi (ki to ni sinje modro morje) nezavedno umaknem meter stran, Aljaža in Zalo pa držim za roke, da se jima malo da ne zaustavi kri. Prvinski strah je to, vzrok za prenekatere nočne more mojih neprespanih noči.

Danes sem eno teh doživela.
Z nečakinjo in obema otrokoma smo se odpravili na Šmartinsko jezero, da vsaj malo uidemo vročini razbeljenega betona. Pobeg v naravo je vedno dobra rešitev, če pa je zraven še voda in ograjeno dvorišče z igrali, toliko bolje.
A ne za vse. In ne ob vsakem trenutku dneva. Nekaj trenutkov za tem, ko je Aljaž vprašal, če lahko gre na obrobje jezera namočiti vsaj nogice (ker so kar naenkrat umazane), smo se na zgornjem delu poti, ki vodi direktno na delček majhne in prijetne plaže, ustavili in opazovali. Bilo je nagonsko, situacija pa tako predvidljiva, da bi zanjo lahko napisala scenarij še preden se je zgodila.

Šmartinsko jezero je umetnega izvora in če si plavalec, je obvladljivo in pripravljeno na kopalce. V njem so se, vsej varnosti navkljub, v preteklosti že zgodile utopitve, med drugim tudi (ali predvsem zaradi) alkoholiziranosti utopljencev. 
Na posameznih točkah najdeš nekaj manjših plaž, kjer se v poletnem obdobju kopa lepo število obiskovalcev in čeprav se v vodi strmina tal pod nogami brutalno hitro niža (dva metra od obale odrasla oseba namreč ne dosega več tal pod nogami), to ne odvrne množic, ki prihajajo po svoj val osvežitve v vročih dneh mestnih poletji.

Obstali smo na vrhu poti in opazovali prizor na plaži. Mamica je zadovoljno plavala, se potapljala in uživala v kopanju, očka in dvoletnik pa sta jo opazovala z obale, dober meter stran od vode. Medtem ko se je oddaljevala proti sredini jezera, se je vanj pogumno podal mali fantek – brez rokavčkov, rešilnega jopiča ali drugega varnostnega pripomočka je vstopil v mlačno in motno vodo, da bi zaplaval proti mamici. Čeprav ga je očka enkrat poklical naj se ustavi, mali nadobudnež ni reagiral na klic (resno, kdo od teh starostnikov pa bi?). Ko je očka, ki je ves čas zadovoljno oblečen ležal na plaži in opazoval, kako se mali prepušča udobju vode, začel klicati proti svoji partnerki (ki je bila ves čas pod vodo in klicev ni mogla slišati), da naj prevzame malega, je bil fantek že do vratu v vodi, ta pa je z vsako stotinko sekundo postajala vse globlja in globlja.

Obstala sem, srčni utrip se je ustavil, kri mi je zaledenela. V trenutku, ko je mali prestopil gladino vode in mu je ta prekrila celotno glavico, katere zgornji del je še dvakrat pogledal na površje vode, sem bila prepričana, da bom umrla. Paraliza, ki je ohromila moje telo in najverjetneje telesa vseh prisotnih, ni prenehala do trenutka, ko je udobno nameščen očka končno vstal in se z vso silo zagnal proti malemu, ga potegnil iz vode in istočasno začel svoj pohod kletvic in zmerjanj nad partnerko, ki da je vsega kriva.

Jo je opozarjal. In klical. In ji skušal, tako udobno nameščen na brisači, dopovedati, da prihaja sinek, naj ga vendar malo pazi. A, neodgovorna kot je in to še nekaj metrov stran od obale pod vodno gladino, se na klice ni odzvala.
Medtem ko je dete neutolažljivo jokalo in poskušalo izkašljati vso popito bedo umazanega jezera, sta se starša prerekala, se žalila (moški del) in se obtoževala krivde. Namesto, da bi se mu posvečala, ga tolažila, objemala in stiskala k sebi, smo vsi slišali, kako je neodgovorna in kaj ji je, da pusti malega samega.
Nisem vedela, pravzaprav ne vem še sedaj, ali to naredi strah pred grozo, ki bi se lahko zgodila, ali pa je človek dejansko bednik prve stopnje in mu je pred sinovo varnostjo bolj pomembno to, da je poskušal vse prisotne prepričati, da on ni ničesar kriv. Le zakaj bi bil, on je udobno ležal na plaži, sin je bil pod njegovim varstvom. Zanj to, kot sem videla kasneje, pomeni, da to velja do trenutka, ko sin vstopi v vodo. Tam je mati. Ona prevzame skrb, odgovornost, življenje. Četudi tega ne ve in ne sliši in zaupa, da bo za otroka vendarle poskrbel oče.

Nekoč bi si želela, da moji otroci takšnih prizorov ne bi videli.
Že sama težko ponotranjim takšne situacije, ko pa to vidijo otroci, je stvar lahko še dosti hujša. Bili so šokirani. Skoraj brez sape. Mojca je kasneje, ko je bil otroček že zunaj, na glas rekla, ravno dovolj, da so jo vsi slišali, da se je otrok skoraj utopil. Bila je zgrožena, Zala in Aljaž nič manj.
A vesela sem, kolikor si pač v takšni situaciji sploh lahko, da so vse to videli in doživeli (ker se je kljub vsemu srečno izteklo), ker sedaj drugače gledajo na pomen varnosti in nenehnega nadzora pri vodi. Sedaj jim je jasno, da se utopitev zgodi v trenutku, največkrat, ko smo odrasli zraven.

Težka lekcija, ki bo terjala še nekaj neprespanih noči in globokih vprašanj in misli o življenju, utopitvah, smrti in vodi, a kot mama računam, da se bo nekoč obrestovalo. Da bodo vsakič, ko bodo – četudi dosti starejši – želeli narediti kakšno nepoznano stvar, pomislili na sekunde, ki odločajo o življenju in smrti.

Komentarji
Instagram has returned invalid data.