• Iskanje
    Kolumna.si

“Pripravi plan!”

Predzadnji petek pred šolo je.
Z leti opažam, kako vse bolj in bolj postajamo podobni svojim staršem – tako, kot starši, mislim.

Veselimo se konca, kot otroci smo se veselili začetka. Veselimo se hladnejših dni, takšnih, da zjutraj malce zazebe in se čez dan ogreje na prijetnih 20 stopinj. Da še lahko nekaj narediš, posediš na kavi v mestu, medtem ko svet okrog tebe divja in poskuša ujeti prave kazalce tik pred zadnjim znakom, ki še oprošča neprimerno obnašanje nekoliko kasnejši jutranji budilki.

Pomislim, da bo spet čas za športne aktivnosti v zgodnjih jutranjih urah in kako fino bo, ker bosta otroka oddana vsak na svoj konec, jaz pa bom imela čas zase. Pomislim na kosila, ki mi jih ne bo treba kuhati, čeprav obožujem kuho. Na prijetne pogovore z možem, prav takšne, zaradi katerih sva neločljiva in prav takšne, zaradi katerih je večino časa lepo, preživela pa sva tudi najhujše.
“Drugo leto bomo sigurno šli”, mi reče, medtem ko tavam po davno pozabljenih spominih. Skoraj poldne je že in pripravljam se na odhod na malico.
Sanjač, pomislim, a hkrati vem, da se bo slej ko prej zgodilo.
Vandravcev ne zatreš kar tako in njegova želja, da oddide, je v njegovem življenju prisotna dlje od mene. Tudi moja, ki je njegovi na las podobna. In čeprav sta vsaka zase rasli in se tkali na čisto drugih krajih najinih življenje, sta se morali najti.
Lansko leto sva bila na tem, da zares oddidemo. Imela sva izbrano destinacijo, iskala sva namestitve, predvsem pa sva imela ponudbo. Jernej, ne jaz.
Imela sva plan in sanje. Z njima je, ravno nekaj dni pred slavnostnim začetkom šole, nastopil tudi trenutek resnice. Kam, za božjo voljo, ko pa imava šoloobveznico na pragu četrtega razreda. Za malega ne bi bilo težav, otroci so še bolj prilagodljivi od nas. Sploh tisti, ki jih v šoli ne čakajo obveznosti.
In sva rekla, da počakamo. Vsaj še leto dni.
Danes sem, potem, ko je pri popoldanski kavi rekel, da naj planiram daljši delovni dopust v prihodnjem letu, pomislila, da je od tega že eno leto.
Da prihaja september in z njim nove obveznosti. Nisva več sama in najin svet ni odvisen samo od najinih želja.
Popade me sveta jeza, ker ne morem nič zoper tega, popade me bes, ker sem sita okolice in vsega, ki jo dopolnjuje, jaz pa ne morem od tu. Popade me tista divja, neukrotljiva strast po čakanju na zamujene lete na prenatrpanih letališčih in ponovno si zaželim nepredvidene prenočitve na meni najljubšem, Gatwicku. In zaželim si, še vedno nora kot sem, brezupnega zmajanja z glavo na letališču v Pekingu, nekaj trenutkov za tem, ko sem s svojo precej suvereno kitajščino prepričevala zaposlenega, da sem Kitajka in da bi tiste tri potovalke viška odpeljala domov družini, nato pa se vračam nazaj.
O, bog, kako pogrešam vsiljivo vlago milijonskega mesta, ki se v samo nekaj pičlih urah prelevi v čudovita obmorska mesta čiste sinhronosti z lastnim umom in telesom. Kako pogrešam čas, ko je bilo vse tako enostavno, um pa tako svoboden, da je v svoji razsežnosti konkuriral tudi najbolj prostranim…
Naenkrat me zbudi iz sanjarjenja.
“Torej?”
Ne vem, o čem govori. V mislih iščem shranjene CD-je, na katerih so moje potovalne dogodivščine in ne slišim njegovega prigovarjanja. S kotičkom očesa zaznam, da sva v pogovoru še vedno nekje izven naših meja in oddahnem si.
“Seveda bom”, rečem, brez da bi bila prepričana, kaj je pričakuje od mene.
Stopi bliže k meni, me s palcem in kazalcem prime pod brado, jo privzdigne in me s tistimi nebeško modrimi očmi vprašljivo, a hkrati tako mehko, da zaboli, pogleda izpod obrvi.
September se bliža, me prešine.
Naenkrat se veselim minljivosti tega dolgega poletja in komaj čakam, da izpod kuhinjskega okna ponovno zaslišim neobvladljiv hrup in trušč, ki se iz vročega stanovanja, obdanega s poletnimi utrinki in spomini, prestavi na igrišče  bližnje osnovne šole, jesen pa se obarva v nevtralne barve novih začetkov in pogumnih odločitev.
Medtem ko še vedno nežno stiska mojo brado, mi skozi misel švigne nekaj podatkov in komaj zaznam, da se veselim majhnih, za človeštvo skoraj nepomembnih stvari.
Torbo imamo, zvezke in potrebščine tudi, samo še po učbenike skočim in je vse pripravljeno. Oh, ti zlata svoboda, še en sam teden!
Naenkrat pograbi svojo steklenico z vodo, si skoraj med zavezovanjem črnih outdoor tekaških copat nadene slušalke in odločno odpre vrata. Ne sliši mojih misli, ne more jih.
“Pripravi plan!”, še zakliče pri odhodu ven in komaj še utegnem odgovoriti, ko že slišim zvok dvigala in se zavem, da ga ni več.
Komentarji
Instagram has returned empty data. Please check your username/hashtag.