• Iskanje
    Kolumna.si

Kaj pa odnosi?

Danes ustvarjam red. Red v omarah, red doma, red v glavi. Želela bi ustvariti še tistega, ki vzdržuje medsebojne odnose in jih ohranja zdrave in vitalne, a se mi zdi, da tega ne znam. Od desetih poskusov mi uspeta dva, v dobrih časih morda trije.

V preteklih dneh mi je nekaj reklo, da moram vzpostaviti odnose z ljudmi, od katerih sem se v zadnjem času oddaljila. Pogrešala sem dotične osebe, pogrešala njihov način poslušanja, mojo komunikacijo, ko sem z njimi in vse tiste odgovore, ki so kot že ves čas servirani na pladnju, a ko ti jih postrežejo oni, toliko bolj mogočni, resnični in topli. Z vsakim letom postajam zahtevnejša. Nič več me ne premamijo površinske debate, redko še reagiram na nekaj, kar me je včasih vznemirjalo in ponosno opažam, da sem vse močnejša, na trenutke tudi odločnejša.

Odločnost mi ni bila položena v zibelko. Bolj kot to sem zrasla v prepričanju, da je treba upoštevati mnenje okolice in ohranjati svoji bit ravno toliko vpadljivo, da se o njej govori z zavistjo ali pa se sploh ne. Dvomim, da sem kdaj to vlogo dobro izpeljala. Dvomim, čeprav so bile lekcije in prigovarjanja kar dobre in vztrajne, da mi je bilo resnično kdaj mar, kaj si drugi mislijo. Vsaj v letih uporništva ne. Ravno takrat, ko bi morala blesteti in stremeti k dvema priimkoma in nazivom dr. pred njim.

Pri petinitridesetih, kolikor jih ponosno štejem te dni, se začnejo odpirati druge slike. Nič več nisi divjaški, nič več ne hrepeniš po tem, da bi ugajal tistim, ki želijo, da ugajaš drugim in vse bolj ti je jasno, od kje tvoja divja, nemirna in na trenutke neobvladljivo jezna narava.
Zaveš se, in srčno upam, da še ravno pravi čas, da nekatere vzorce, ki jih nekoč nisi prenesel, danes pa se ti ob njih obrača, prenašaš na svoje otroke. Prepoznaš mimiko glasu, kretnje rok in občutek krivde, ki ga želiš servirati nekomu drugemu – vse samo zato, da si je opran sam in da jo lahko nosi kdo drug.
Noči preživljaš v razmišljanju, ali delaš prav, ali znaš biti dober starš in ali te izkušnje, ki si jih doživel, odmikajo od ravnanja, ki ga sam nisi prenašal.

Zadnjič, ravno, ko sem želela narediti en precej pomemben korak, sem prebrala, da sedaj ni čas za korenite spremembe, zaključke ali kakšne druge pomembne odločitve. Prisežem, bila sem tik na tem, da prekinem rutino, da naredim spremembo, a me je zapis ustavil.
Ustavil me je tudi zaradi ene druge stvari. Pisalo je, da je sedaj čas, da se poglobimo vase, da poiščemo pretrgane vezi, vzpostavimo povezave, ki so nas nekoč ohranjale žive in delamo na notranjem miru.
Skoraj sem bruhnila v glasen smeh – notranjega miru namreč že dolgo nisem več čutila. Medtem ko sem se vztrajno trudila, da bi se čimprej in čimbolj prilagodila okolici, v kateri živim, se vklopila v površinskost vsakdanjih pogovorov in prijateljstev, od katerih imaš samo materialno korist, čustvene pa nobene, se je okrog prostora, kjer nastaja in se – če ga neguješ – ohranja notranji mir, naredila betonska bariera.

Notranji mir pa je kaj že?

Kljub temu, da verjamem v takšne zapise, če v njih prepoznam korist zase (ampak nikoli, če piše kaj slabega), a da jih običajno sploh ne upoštevam, se me je tokrat dotaknilo. Prišla sem do točke v življenju, ko potrebujem red.

Red v glavi, red doma, red v odnosih.
Potrebujem zdrave pogovore in osebe, ki bodo tako močne, da bodo znale spoštovati mojo bit, z njo živeti, predvsem pa je ne izkoriščati in iz nje ustvarjati čustvenega invalida.
Potrebujem red v glavi, da vem, da se bo vse izpeljalo – če ne ta trenutek, pa naslednji.
Da svet ne bo obstal, če mi kaj ne bo uspelo in da bo tam na drugi strani, morda par metrov, morda kilometre stran nekdo, ki bo to znal brezpogojno sprejeti.

Tako enostavno. Tako zapleteno.

 

 

 

Komentarji
Instagram has returned invalid data.