• Iskanje
    Kolumna.si

Kaj sem se pri 35. naučila iz filma Gajin svet

Včeraj smo šle v kino.
Dve odrasli prijateljici in njuni hčerki, ravno tako prijateljici.

Že nekaj časa sem vedela, da bo to film, ki ga na vsak način želim in moram deliti z mojo Zalo, sploh po tistih njenih neprestanih željah, da bi imela svoj profil na
Instagramu.
Zakaj tega ne odobravam, sem pisala tukaj, a sem želela, da vse pasti odprtih komunikacij na spletu spozna tudi na drugačen, bolj realistično prikazan način.
Saj vemo, kako je, ko starši težimo – otroci vrtijo z očmi, vzdihujejo ob bolečinah zaradi naših nalog ali sugestij in se poklapano, s sunkovitim treskom vrat, zaprejo
v svojo sobo, ker ta svet res ni fer in pravičen do njih.

Če sem iskrena, prepričana sem bila, da se takšno obnašanje začne pri 16., a je pri nas očitno vse rado malce napredno in korak pred drugimi, pa se nismo nazaj držali  niti pri tem.

Med drugim je to še en razlog več, da sem resnično komaj čakala, da se začne Gajin svet predvajati tudi na rednem programu.
Premiero smo zamudile zaradi Zalinega treninga, a se je čakanje kar malce izplačalo, saj nas je bilo v dvorani bistveno manj, doživetje filma pa zares izjemno.
Res sem navdušena, kako osvežilna je v zadnjem času slovenska filmska scena, kako zanimivi in koristno-poučni so lahko scenariji in kako izjemno je pravzaprav, da se
ustvarijo dela, ki pritegnejo tako mlajše kot starejše gledalce.

Po izjemno čustveno napornem začetku tedna, ko nisem bila več prepričana, ali mi bo uspelo preživeti ponedeljek in če ja, kako bom zbrala energijo še za ves torek,
se je proti poznemu popoldnevu odvalila skala z moje duše, jaz pa sem se s svojimi puncami, še vedno nekoliko znervirana od teh čudnih dni, odpravila proti kinu.
Končno.

Film je bil nad vsemi pričakovanji, priznam.
Lahkoten, prisrčen, zabaven in razumljiv. Odlična igralska zasedba z nekaterimi starimi obrazi filmsko – gledališke scene je totalno navdušila tudi tokrat. Skoraj sem že pozabila doživeto igro Barbare Gračner in kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se resnično zavedala, da se, kljub vitalni mladostni energiji in najlepšim letom, v katera prihajamo, pravzaprav staramo.
In da so moški pri tem resnično v boljši poziciji, z vsem tistim šarmom in sivino na bradi in v laseh.
Oh, Cavazza, le kod drug.

Ja, saj vem.
Starejši smo bili pozorni na generacije igralcev, ob katerih smo spoznavali filmska platna in gledališke odre, mlajši pa na filmsko dogajanje osnovnošolk in osnovnošolcev.
Zgodba je bila ena, dojemanje drugačno. Tokrat sem bom, ne glede na vrhunske prikaze in demonstracije pasti spleta pri mladostnikih, osredotočila nase. Na razmišljanja in dejanja nas starejših.

Morda sem v teh občutljivih letih, morda je krivo preširoko razmišljanje in poglabljanje v vse besede in dejanja okolice, morda pa sem se končno začela zavedati
minljivosti življenja.

Ne vem.

Vem pa, da sem, medtem ko sta dekleti Gajin svet doživljali skozi svoje najstniške oči, jaz po tisti uri in pol predvajanja filma spoznala, da v življenju je resnično
tako, da se morajo ena vrata zapreti, da se druga odprejo.
Da je vse ok, če se zgodi kolaps, razpad, padec.
Da je resnično ok tudi, če narediš korak, ki si ga ves čas želiš, a si ga ne upaš, ker se ne spodobi.
Ker si starš.
Ker imaš družino, otroka in dom.
Ker je, kot so nas učili, bolje, da imamo to kot nič.

Pa je res?

Vse manj verjamem v to.
In čeprav sem imela včeraj pri delu filma, kjer mama odhaja na misijo Zdravniki brez meja ob poslavljanju na letališču solze v očeh, ker res nisem razumela,
kako je v takšnem filmu, poleg osrednje zgodbe, lahko izpostavljena še tako očitna in groba odsotnost enega ključnih akterjev pri odraščanju, matere, mi je bilo
na koncu vse kristalno jasno.

Za vse, ki si filma Gajin svet še niste ogledali, zgodba se začne z odhodom zdravnice, žene in mame dveh deklic na enoletno misijo v Afriko, skrb za dom in otroka
pa za ta čas prepusti možu zdravniku, ki mu med drugim očita tudi to, da ga zaradi vseh obveznosti nikoli ni doma in da bo imel odslej čudovito priložnost, da
spozna svoja otroka in se sooči z družinskim življenjem in obveznostmi.

Kako se s tem spopada in kako ga življenje med odsotnostjo njegove žene preizkuša na vsakodevni ravni, je zgodba v nadaljevanju filma, jaz pa sem, bolj zase kot ne,
obnemela ob ključnem spoznaju.

Vse, kar se je sprva zdelo za eno najtežjih življenjskih situacij, v katerih se zgodi miks najstništva, očeta samohranilca, pritiskov družbe, pasti spleta in pahnjenosti
v neznano, se na koncu izkaže v čisto drugi luči.
Izhod ali pobeg, recimo temu kakor želimo, iz nesrečnega ljubezensko – zakonskega razmerja je nekaj, kar se nam dogaja na vsakodnevni ravni, le da včasih ne zmoremo
videti te projekcije iz ene situacije v drugo.

Ni enostavno, sploh ne.
Pa vendar.

Je res takrat, ko se v življenju konča eno obdobje, ena veza, ena služba…kar naenkrat konec vsega?
Si res ne upamo prej narediti koraka, ki si ga tako želimo, samo zato, ker nas je preveč strah vsega, kar sledi?
Smo res tako vpeti v udobje trenutnih situacij, zaradi katerih pravzaprav niti ne moremo spati, a nam dajejo nek navidezen komfort po “udobnem” življenju? Imamo raje to kot izstop iz začaranega kroga?
Nas res tako utelešajo slabe izkušnje iz preteklosti in obremenjujejo mnenja okolice, da smo pozabili biti mi, slediti svojim sanjam, delati svoje načrte in si, zakaj pa ne,
graditi svoje gradove?

Tako čudno je, a hkrati tako poznano.
Tako mačehovski smo do lastnih življenj in blagostanja, do lastnega notranjega miru, konec koncev, da si surovo režemo pravico do biti srečen in zadovoljen, čeprav v tistem trenutku ne vemo, kako bo.

Vse bo ok. Vse.
Nikjer ne piše, da v tistem trenutku, a če še ni, pomeni, da nas življenje še uči in nas pripravlja na tisto lepše, kar prihaja.
Nič se ne zgodi v enem samem dnevu (in hkrati vse, kajne?), mi pa smo tako udobno nameščeni v zguljen in pokvarjen fotelj, da se nam ne da niti dva dni, vsaj do takrat,
ko pride nova sedežna garnitura, posedeti na stolu in se v krogu družine ali prijateljev pogovarjati za kuhinjsko mizo.
Toliko imamo za povedati, a hkrati smo ves čas tiho.

Res je, nobena razveza, noben odhod in nobena sprememba ni enostavna. Vse, kar nam je neznanega, je na smrt zastrašujoče in nas obremenjuje.

A, če kaj, je življenje zares prekratko.
Prekratko za umrlo zvezo, toksične ljudi, ustrahovane odnose in službo, v kateri smo nesrečni.
Prekratko za to, da nam v času, ko se odločimo za spremembo, življenje ne bi predstavilo luči na koncu tunela in odprlo vrat na sončen vrt z najlepšim razgledom.

Življenje morda res ni film, za katerega bi imeli vnaprej pripravljen scenarij.

Imamo pa svinčnik, zvezek, platno in barve.
Vse je, konec koncev, čisto in samo v naših rokah, kajne?

Naslovna fotografija: FB Gajin svet

Komentarji
Unable to communicate with Instagram.