• Iskanje
    Kolumna.si

7 let je že od tega, a še vedno sanjam…

Imela sem sanje.
Zgodijo se nekajkrat na leto in občutek imam, da pridejo samo toliko, da me opomnijo, da nečesa v življenju nekoč nisem naredila prav.

Po teh sanjah se nikoli ne prebudim kaj preveč dobre volje, pravzaprav me njihov grenak priokus spremlja še nekaj dni za tem, ko so že davno odspane in bi morale biti pozabljene.

Skrajno čudne so, precej temačne, bi rekla in razen enih, se ostalih dveh kar malce bojim.
Pri obeh sanjam svoja prejšnja domovanja – stanovanjske prostore. Slišala sem, da, če sanjaš o domu, to pomeni tebe, tvojo globino in nekaj, kar si sam. To je, upoštevajoč,
kaj sanjam, še toliko hujše.
V sanjah spet živim v teh prostorih, le da so drugačni, spremenjeni in čisto nič kaj takšni kot so bili, ko sem od njih odhajala.

Sanjam naše prejšnje stanovanje.
Veliko je, v mnogih odtenkih še večje kot je dejansko bilo, čeprav si že takrat, ko smo tam živeli, nisem mogla zamišljati, da bi bilo lahko še večje.
Vsaj v tistih dneh, ko ga je bilo potrebno očistiti, ne.

V sanjah vidim več ogromnih prostorov, za katere v sebi vem, da so naši, a jih ne prepoznam na pogled. Sprehajam se med sobanami vse dokler ne naletim na prostor, ob katerem me zmrazi.
Tja, vem, ne smemo.
Vrata so vedno zaprta in čeprav nikoli ne sanjam istega prostora, ki se skriva za temi vrati, njegov pomen ves čas ostaja isti. Zaklenjena vrata na koncu hodnika, zaklenjena vrata po zavitih stopnicah na desno, zaklenjena vrata sobe, ki se nahaja med drugimi sobami.
A življenje v njem, se zdi, poteka nemoteno.
Pač ne grem tja, v resnici niti ne vem, ali sem kdaj tja stopila. Še manj vem, od kje ta strah izvira.
V prejšnjem stanovanju takšnega prostora namreč ni bilo. V sanjah pa je ta najpomembnejši in najbolj izpostavljen.

Dolgo nisem razumela, kaj mi sanje sporočajo in prepričana sem, da me še danes spremljajo ravno zaradi tega, ker jih moja podzavest še ni pripravljena sprejeti in se z njimi sprijazniti.
Življenje v tistem stanovanju, ki je bilo pravzaprav najino prvo lastno skupno, je bilo mučeniška bitka od trenutka, ko vsa podpisala pogodbo do trenutka, ko…se bo zgodil enkrat v neki bolj ali manj bližnji prihodnosti.

Medtem ko so nekaterim, ki se z glavo in razsodnostjo podajo v nakup nepremičnine, to povsem običajne stvari, ki so jim najpogosteje in največkrat kos, so nama predstavljale neke vrste konec brezskrbnih življenjskih dni in začetek tistega, kar v življenju z lahkoto poimenuješ pekel.
Ne glede na vse, kar sem videla, srečala in spoznala v življenju, na to nisem bila pripravljena.
Nikoli in nikdar.

Še danes se v živo spomnim dveh oseb, ki sta odkrito in čisto po resnici izrazili svoje mnenje ob najini potezi – prvo je bilo vprašanje, če sva zadela na loteriji in drugo dvomljivi in zaskrbljeni pogledi mojega očeta, ki sicer ni nič rekel (a bi si danes želela, da bi), a je spogledom izrazil vse, česar ne želiš videti, ko si, zaslepljen od prve velike poteze v življenju in vstopa v svet odraslosti in odgovornosti (ja, pa kaj še), prepričan, da ti bo v enem letu uspelo ustvariti popoln dom, primeren za umetniško fotografiranje in prejem titule The best of.

V enem letu se nama je (saj ni res, pa je) res uspelo vseliti v to nesrečno stanovanje.
Res, da smo imeli v dnevni sobi še mešalec za beton in vse prostore brez vrat, a, poglej, bilo je najino in prav je, da smo bili tam.
Tu nekje so tudi sanje o popolnih prostorih počasi začele ugašati. Proračun je bil že davno porabljen, na pogled pa se je še vedno zdelo, da smo šele na začetku gradnje.
Nekaj časa sva se tolažila, da je v mali kući pač več sreče, a sva potem, ko sva si nalila čistega vina in si priznala, da 170 kvadratov ni mala kuća, temveč ogromno stanovanje, nehala vse prelagati na nesrečno srečo in se soočila z najhujšim – dodatnimi stroški in popolno renovacijo staromeščanske hiše, ki je bila za nameček vsega še pod spomeniškim varstvom.
Če sem mislila, da se je začelo z vselitvijo, sem bila od tistega trenutka
dalje povsem prepričana, da je to zdaj to. Začetek konca. Samo upala sem lahko, da bo prišle kar najhitreje.

A ni.
Trajalo je pet let.
Pet let agonije, pet let odrekanj, pet let nenehnih spraševanj, kaj mi je bilo tega treba, pet let zaletavanja z glavo v zid, joka, neprespanih noči in pet let počasnega odtujevanja od tistega, kar nama je bilo takrat najdražje in v največjo uteho – prijateljev.
Pravih ali ne, danes se s tem ne ubadam več, a ko izginjajo na tvoji poti krvave borbe, nič drugega ni bolj pomembno kot to, da jih naenkrat tam ni, ti pa jih rabiš. Če ne drugega, samo toliko, da ti tu in tam rečejo:
“Daj, stari, kako ne bo 100 kg takšnega telesa preživelo enega napačnega nakupa? Pa lej kak dec si!”

Kljub temu sva preživela.
Še danes ne vem, kako, a prepričana sem, da mora biti dvema človekoma skupna pot nič manj kot usojena, da to preživita in ostaneta skupaj brez enega samega pomisleka, da bi se razšla.

Ko sva ga po natanko petih letih od nakupa in dveh letih od začetka prodaje končno prodala, je kljub neznanskemu olajšanju ostala izjemna praznina.
V duši, na bančnem računu in v življenju.
Borbe s tem še ni bilo konec.

Je mogoče, da me na to opozarjajo te sanje?
Da je zaklenjena soba nerazrešen del tega življenjskega momenta, da morda predstavlja nekaj, kar še ni končano?

Kot bi me nekaj ves čas opominjalo, da naj nikoli ne pozabim na ta spodrsljaj, čeprav sem se iz njega naučila več kot bi se v petih letih kakršnekoli sreče in brezskrbnosti.
Šola, ki me je v življenju zagotovo stala največ, pa še zdaleč ne govorim samo o materialnih stvareh.

Ne vem.

Ura je skoraj enajst zvečer in že čez dobro uro bo tu oktober.
Kljub temu, da nedelj ne maram, je bila današnja – tudi sanjam navkljub – ena najlepše preživetih. In medtem ko tipkam, grobo stisnem pest v upanju, da se bodo prijetni občutki nadaljevali tudi v sanjah.

Če se zgodijo.

Komentarji
Instagram has returned empty data. Please check your username/hashtag.