• Iskanje
    Kolumna.si

Ne nosim več poročnega prstana

Nedelja je.
Berem, da se ponovno obeta poletni teden in nič kaj prav mi ni. Zadnjič sem Jerneju rekla, da močnejši ljudje ne maramo poletja, ker se nimamo kam skriti. Ni varnih puloverjev, jaken, ki so mi, mimogrede, tudi že malce tesne, ni dolgih hlač, ki skrijejo noge in posledično ni veselja do druženja na prostem, razen, če to ni nekje bogu za hrbtom, kjer smo po neki čudni slučajnosti vsi na istem.

“Meni pa se samo ne da več srečevati enih in istih ljudi na ulici,” je odgovoril.
Nič nisi debela, nič daj no, pojdi si kaj kupit, saj bo še za drugo leto prav prišlo. Nič. Sicer bi imela raje, da bi rekel, da si grem kaj kupit kot tisto, da nisem debela, ampak je ostalo kar pri ulici. Dejstvu, ki ga poznam že nekaj časa. In se mu v celoti pridružujem.

Medtem ko se na silo spravljam k tipkanju in mi roka goreče utripa, še enkrat ošvrknem tedensko napoved in preden mi portal že 15-tič osveži stran, upam, da prihaja nenadno poslabšanje vremena in temperature do 20 stopinj. Ne 30, 20.
Kako egoistično, pomislim hip zatem. Zala se v roku nekaj dni odpravlja na morje in ves čas moli, da bo lepo vreme, jaz pa takole.

Za nekaj trenutkov se zazrem v razmetan kavč in s skodelicami popite kave polno mizico in v trenutku se mi ne da nič. Ne načrtovati kosila, ne pospravljati, ne likati, ne dokončati člankov, ki jih pišem.
Na levici nimam več poročnega prstana. Roka zgleda kot del utopljenčevega trupla, žabasto napihnjena, otečena in izjemno boleča na dotik.
Včeraj me je pri obiranju grozdja pičila čebela.

Ravno v trenutku, ko sem suvereno prijela zrel in na sredini nekoliko pogrizen grozd, je svoje želo zapičila v moj kazalec, jaz pa nisem vedela, kaj naj.
Zgledalo je kot bi se zbodla v trn vrtnice in nekaj trenutkov sem samo v peklenski bolečini zrla vanj. Trajalo je nekaj sekund, da je po odstranitvi mesto vboda začelo postajati modro, a je bolečina sčasoma prenehala.
Da ni vedno ok, če se delaš pogumnega in da ne mine vedno vse brez posebnosti, če situaciji ne posvetiš pozornosti, sem začela izkušati kakšno uro po piku.
Še vedno sem nadaljevala z obiranjem in nikakor mi ni prišlo na pamet, da bi si na vsaj enega od predlaganih načinov omilila težavico.

Bo že minilo. Če sem rodila, bom tudi to preživela. Kaj mi pa bo ena majhna čebelica? Voda, kakšna voda neki? Saj bolečina je že mimo.

Namesto, da bi  koga upoštevala, sem vztrajno nadaljevala z delom.
Še več, pobirati sem šla celo jabolka in pomila kar nekaj posode. Od kosila naše precej velike druščine, pravzaprav.
Kljuvati je začelo tam pri obiranju jabolk in ko sem v hrib nosila zadnje polno vedro tiste runde, se je oteklina iz kazalca prestavila na sredinec, dlan in zgornji del roke.
Tik pred zdajci sem z vztrajnim miljenjem na silo odstranila še poročni prstan, ki je me malo tiščal že pred tem. Roka je postajala vse večja, na račun tega pa sem ob spopadanju z bolečino od smeha skoraj dobila prve zametke trebušnih mišic.

Saj res, pomislim. Kilogrami.
V vratih zaslišim zvok ključavnice. Jernej se je vrnil z jutranjega teka, Zala in Aljaž se igrata. Jutra po aktivno preživetem dneva na prostem so nekaj čisto drugega in brez slabe vesti ustvarjam, medtem ko se onadva igrata.
Ustvarjam, kolikor pač lahko in premišljujem o tem, kako nam je v življenju samoumevno, da delamo in s tem služimo.

Kako je meni samoumevno, da opravljam delo,  da večino dneva preživim pred računalnikom in operiram s svojima rokama. Kako enostavno je tipkanje, sem mislila. Vse do včeraj, ko tega nisem mogla opravljati in do danes, ko traja že več kot uro in pol, da iz glave preko tipkovnice prenašam svoje misli. Z eno zdravo in drugo oteklo in bolečo roko.
Ljubi bog, se sploh zavedam, kaj bi bilo, če ju naenkrat ne bi mogla več uporabljati?
Se sploh zavedam, da bi s tem izgubila večji del moje službene opravilnosti in ostala brez dela? Kar zmrazi me ob tej misli, res.

V hipu se spomnim na vsa vihrava obdobja v najinem življenju in ne morem si kaj, da ne bi pomislila, kolikokrat sem slišala te besede.

Ni konec sveta, če se nam je to zgodilo. Ni konec sveta, če poskušaš in padeš. Ni konec sveta, če spet poskušaš in spet padeš. Še globlje. Še nižje.
Ni.
Dokler imaš vse okoliščine in sredstva, da s svojim znanjem in rokami nekaj ustvariš, lahko od tega tudi zaslužiš. In preživiš. 

Je res preveč samoumevno, da imamo priložnost delati, kar nam je všeč in kar znamo?
Kaj bi delala jaz, če bi se namesto nedolžnega čebeljega pika včeraj zgodilo kaj hujšega? Če ne bi šlo samo za nekajdnevno oteklino in bolečino, temveč življenjsko ogroženost? Kaj sploh lahko narediš brez zdravih rok? Kako nahraniš in skopaš otroka, kako ga objameš?
Kako iz misli na papir preneseš svoje najhujše strahove in kako ob poroki napišeš čestitko dragi prijateljici?

V trenutku mi misli odplavajo, predrami me Aljaževa ponovna lakota. Še dan ali dva, pomislim, in bo bolje. Vse je v najlepšem redu in življenje je res na en poseben in svojevrsten način čudovita burleskna pravljica.

Komentarji
Instagram has returned invalid data.