• Iskanje
    Kolumna.si

Neprespana, a je bilo vredno

Polna luna je hudič.
Ne samo takrat, ko nastopi, hudič je nekaj dni pred, tisti dan, predvsem pa tisto noč, ko se izvrši.
Vem, da obstajajo načini, da njeno moč izkoristiš in iz nje potegneš najbolje, a mi je od vseh ostal v spominu samo ta, ki pravi, da moraš postaviti denarnico na okensko polico in potem ne boš imel težav z denarjem.
Ne glede na to, kako super se sliši, tega nisem še nikoli naredila in morda je ravno zato razlog, da še nimam svojega vikenda nekje na morju in zabukiranih letalskih
kart za naslednje leto.
Zna biti.

Nekoč sem imela stranko, sicer izjemno toplo, simpatično in prijetno osebo, ki se je pred vsako polno luno odločila poklicati in analizirati vse, kar je bilo in kar
še moramo urediti.
Po nekaj letih sodelovanja, ko je najin poslovni odnos že prerastel v prijateljskega, sem ji ob takšnem klicu že vnaprej rekla, da vse štima, vse je tako kot mora biti in
da polna luna ne bo popravila ali spremenila analize, ter da se raje slišiva čez kakšen dan ali dva.
Danes se obe smejiva temu, na začetku pa je znalo biti precej pestro.

Kot nocoj, recimo.
Ob dveh ponoči sem šla k malemu v sobo, ker je jokal kot dež. Z nevihto. In gromom. Običajno je tako, da, če joče prvič, se še vrnem v spalnico, ko pa moram k njemu drugič ali tretjič, raje tam tudi ostanem. Da spim vsaj nekaj ur v kosu.
Preden je zvečer zaspal, mi je zaupal, da v vrtcu še vedno spijo na ladji in da je super, ker je poleg njega Kaja. Kaja mu je včeraj pokazala zizo in je takoj zaspal, je rekel.
Kaja zizo, mene kap.

Zaspal je tudi v drugo in tretje na domači postelji, jaz pa sem se prvič ob pol treh zjutraj soočila z dejstvom, da se mu ne bom mogla pridružiti v tem brezskrbnem stanju.
Noč je bila svetla in napol spuščene rolete v najmanjši sobi so s snopom uličnih svetilk prekinjale zenovsko temo, ki jo ob takšnih nočeh še kako rabim.
Nespečnost je nekaj, kar se mi vse pogosteje dogaja, zato sem v nedeljo sklenila, da moram vsak dan opraviti vsaj uro do uro in pol hoje. Včeraj sem v dobri veri, da bo šlo,
s seboj vzela malega in Jerneja, a je za Savinjo zganjal tak cirkus, da smo se obrnili in šli nazaj.
Aljaž, ne Jernej. Domov smo šli vsi, na dunajca in domač fonfri (pomfri).

Toliko o zdravi hrani, hujšanju in drugih nebulozah mojega vsakdana. Blah.

Kadar ponoči ne morem spati, berem.
Žal ne knjige, ker sem vedno ali v spalnici, kjer bi luč motila moža, ali pa pri Aljažu, ki bi ob prvem listu želel, da berem na glas, temveč berem članke na telefonu.
In nocoj sem brala zgodbe in prispevke o ljudeh, ki uresničujejo svoje sanje. Takšne zgodbe so vedno vir navdiha in nekaj najlepšega za spremljanje v nočeh, ko se boriš z vrednotenjem sebe in svojega dela, z vsem, kar nisi, a bi želel biti in nasploh vsem, kar se čez dan redko prikaže, ponoči pa dobi krila dimenzij vesoljske ladje.

Ustavila sem se na objavi, ki jo je spisala oseba, s katero sem se dve leti nazaj srečala na enem izmed modnih dogodkov.
V živo se spomnim, da sva takrat govorili o promoviranju njenih izdelkov, o pojavnosti na družbenih omrežjih in oglaševanju. Izdelovala je izjemne klobuke in v tem enostavno ni imela konkurence. Da je temu še vedno tako, priča tudi dejstvo, da so njeni ročno izdelani klobuki The Blonde Bliss odslej na voljo v Galeriji Emporium v Ljubljani.

Mislim, uau, kakšen uspeh!
V trenutku, ko sem to prebrala, nisem mogla, da ne bi občutila neskončne sreče in veselja ob takšni novici. Kakšna inspiracija, kakšna zgodba, kako dober dokaz, da se vse zmore, če se hoče.

Ko se je ura premaknila na nekaj čez tretjo, jaz pa še vedno nisem začutila utrujenosti, sem naletela na drug primer.

Same hude zgodbe nocoj, kako noro. 

Brala sem o zgodbi Nigerijke, ki v svoji državi skrbi za marketing lokalnih podjetij.
Navdihnila me je njena zgodba, predvsem to, da je, kljub nezavidljivemu finančnemu stanju pustila službo, v kateri ni bila več zadovoljna, in odprla svoje podjetje,
s katerim se je v takšni državi in sama v svojem poslu borila z nekaj “giganti” in njihovo supermočjo. Supermoč je moj izraz, a mislim, da ga ne rabim posebej tolmačiti.
V članku govori še o tem, da je prvi narčnik, ki ga je z določenimi besedami prepričala, da jo najamejo, Coca-Cola. Lahko verjamete?

Jaz lahko.

Vem namreč, kaj lahko naredi strastna in privržena oseba, ki ji zaupamo svoj posel, vem, kaj naredi potreba po tem, da te opazijo, da opazijo tvoj trud, prizadevanje in
skrb za stranke.
Vem.
Takšen odnos lahko gradi jeklene mostove, ne samo lesenih prečkalnih poti, ki so ves čas sodelovanja na meji dovoljenih kilogramov in posledično ves  čas trepetajo, da se ta poruši ravno na predelu najbolj deroče reke.

Vem, da mnogim posameznikom, ki se lotijo svojega posla, uspe ravno zaradi tega, ker delajo stvari drugače kot veliki.
Domače šivilje in izdelovalke oblačil s svojimi rokami in zamislimi proti korporacijam, za katere v nevzdržnih razmerah šivajo otroci.
Izdelovalci naravne kozmetike, ki se z raziskovanjem in poznavanjem rastlin in njihovih olj borijo proti kemijskim gigantom in farmacevtski industriji.
Domači pridelovalci organske hrane, ki vsako soboto na tržnici ponujajo izdelke, ki še imajo okus po hrani in ne vsebujejo pesticidov, še manj pa so že pet mesecev skladiščeni v eni izmed orjaških hal na obrobju mest.

Posamezni oglaševalci, ki jih morda nikjer ne vidite, a se bodo zavzeli za vašo blagovno znamko kot bi bila njihova in s tem izstopili iz nevzdržne tekme proti številnim agencijam, ki opravljajo več deset blagovnih znamk in katerim morda predstavljate le zaporedno številko, še en projekt v nizu mnogih.

In kaj loči vse te posameznike od največjih, najmočnejših?
Lakota.

Lakota po uresničevanju svojih sanj, lakota po sledenju zastavljenim ciljem in lakota po tem, da s svojim znanjem in strastjo polepšajo dan, projekt ali posel nekomu drugemu.
Ker znajo, ker zmorejo in ker vedo, da bodo dali v to nič manj kot najbolj mogočih in oplemenitenih 100% svojega življenja, sebe in svojega časa.


Takšnih zgodb ni malo. Posameznikov, ki vam lahko na en ali drug način  olajšajo posel, je danes veliko več kot kdajkoli. 

Posameznike, ki bodo to naredili z dušo in predanostjo, pa boste težje našli. Veliko, veliko težje.

To mi je nocoj ležalo na duši.
Ko se je ura prevesila na štiri proč, sem odložila telefon, stisnila k sebi malo pošast in zanemarila dejstvo, da imam samo še dve uri, da se dobro naspim, preden napoči še en deloven dan.

Natanko uro in pol zatem je gospodič sedel na postelji, mi na uho šepetal vse možne besede in na mojem desnem boku s svojimi avtomobilčki ustvarjal prvi jutranji cestni zastoj.

Dolg dan bo.

Komentarji
Instagram has returned invalid data.