• Iskanje
    Kolumna.si

O, poglej, poglej, vrečka iz kleti!

Oktober je že.
Skoraj polovica ga je mimo, jaz pa, kot da bi pozabljala, da je norija poletja za nami, da je jutranja megla posledica letnega časa, da so vinske trte že obrane in da se s svetlobno hitrostjo bliža moj najljubši letni čas.
Pozabljam, da ne maram nedelj, a se zato veselim ponedeljkov, pozabljam, da čas beži, jaz pa se delam kot bi si ga kupovala na neomejeno kreditno kartico z odloženim
datumom plačila.

Pri nekaj čez 35. ugotavljam, da je čas za spremembo, čas, da kljub temu, da opravljam delo, ki ga imam rada, svoj čas preusmerim na tisto, kar mi od nekdaj ne da miru.
Ne vem, kakšna odločitev je to, ne vem, kako se bo odzvala v prihodnosti, a na trenutke pomislim, da je čas prekratek in, da me vsakodnevno spraševanje, kaj bi bilo, če bi bilo, ne bo preslikalo svetlobna leta naprej in mi postreglo z vsem, kar želim, na enem od srebrnih pladnjev, ki v omari čakajo na sicer nikoli povabljene goste.

Zadnjič me je klicala mami in rekla, da je v kleti našla moje pesmi, knjižne zapise in vso literaturo, s katero sem v tistih časih, ko imaš svet na dlani in
si prepričan, da boš to počel vse življenje, uspešno nastopala na različnih državnih natečajih.
Shranila je tudi priznanja in dokaze o drugih nagradah – mami, pač. 🙂
Jaz sem vmes, kot se to velikokrat zgodi, ko ti na pot stopi surovo življenje, študenstko delo, ki prehitro preraste v službo, partner, za katerega od samega začetka veš,
da je usojen za očeta tvojih otrok in nekaj nepremišljenih odločitev glede selitev in stanovanj, pozabila na ta del in se vživela v igro, ki se ji reče življenje.

Rekla sem ji, naj to vrže stran, ker ne rabim.
Kot bi vsakič znova želela nov začetek in, še vedno po vseh teh padcih in vzponih, zares verjela, da se nekaj novega lahko začne le takrat, ko zavržeš vse staro. Da bi to res storila, ni osnovne opcije.

“Boš pregledala, ko prideš in se boš potem odločila, kaj je za stran,” je vztrajala kljub mojemu pregovarjanju.

Bolj kot spomine, sem v vrečki polni pisem, zvezkov, listov in kartic, ki so z nekoliko plesnivim vonjem spominjali na preteklost mladega življenja v naši dolini, v njih videla
nesmiselno prebiranje in obujanje nečesa, kar je že pozabljeno.

Motila sem se.

Vrečka, že nekoliko oguljena od neusmiljenega zoba časa, je pristala v mojih rokah in še preden sem se zavedala, sem med mešanico, smeha, vzdihljajev in bežanja v preteklost, odkrila, da je ravno pravi čas, da se najde.

Včasih sem toliko pisala, pomislim, medtem ko prebiram prvega od treh do zadnje vrstice popisanih zvezkov, ki sem jih v sedmem razredu nesla svoji najljubši učiteljici
slovenščine, da bi mi podala svoje mnenje.
Da bi, zakaj pa ne, izdala svojo knjigo.
Kakšne sanje, pomislim. Kakšna volja.

Ampak to potem z leti zgine.
Učiteljičino navdušenje in lektura, žal, nista premagali mojega strahu pred tem, kaj si bodo drugi mislili, zato vsa besedila in zgodba niso nikoli videli sveta na drugi strani platnic.
Zato je ostalo, kjer je in nikoli iz nje nisem več poskušala karkoli narediti ali jo objaviti.

Med brskanjem naletim še na priznanja državnih tekmovanj v literarnih zapisih.
Prvo priznanje v Litiji, zlata medalja na državnem nivoju. Povabilo regionalnega časopisa, v katerem sem leta pisala svojo kolumno, na javno zasedanje bank – priložnost za prvi novinarski članek.
Takšen, z resno temo. Še danes se spomnim strahu, ko sem se po šoli odpravila
v sejno sobo, v kateri je mrgolelo ostalih novinarjev in fotografov. Takšnih, iz zaresnih medijskih hiš.
Nasmejim se ob pismih, ki sva si jih pisali z mojo Katjo in po več kot dvajsetih letih ponovno odpiram pisma dopisovalk iz vse Slovenije. Nekatere najdem na Facebooku, poročene so že in imajo otroke. Vidim, da nekaterih ni več tu in za trenutek jim zavidam življenje v tujini.

Med brskanjem in prebiranjem se v meni ponovno odprejo vprašanja, če sem res naredila vse, da bi sledila svojim sanjam, a potopljeno razmišljane prekine mami s kupom revij v rokah.
“Sem jih shranila, veš. Da boš imela za spomin.”

Bog, pomislim, še jaz jih nisem, a sem naenkrat srečna, da lahko zopet pogledam v del preteklosti, ki bi se sicer ohranil samo v mislih.
V revijah, ki jih drži, so moji članki. Dve sta mi še posebej ljubi.

Prva je revija Lisa iz leta 2006.
V njej sicer ni mojega članka, a sem tam jaz – nekdo, ki si je pri 23. letih upal izpostaviti kot nepopolna oseba, kot nekdo, ki v sebi skriva mnogo več kot samo zunanjo podobo. Dove ženske v kampanji resnične lepote.
Kako prijeten dan je bil to! Kako super in drugačno sporočilo, vsebina, ki še dandanes prekaša marsikatero klasično reklamo.

Odložim Liso, čisto previdno in s spoštovanjem do mamine zapuščine, in v roke primem Evo iz leta 2010.
Prvi začetki mojega bloganja za blagovno znamko Vichy.
To je trenutek, ko ti zaigra v srcu, ko telo prevzame neka prijetna toplina in slutiš, da je bil to le še en od mnogih znakov.

Spominjam se dne, ko sem izvedela, da so med več stotimi prijavami, ki so bile v obliki članka, izbrali mojo (in še tri) in da bom tako nekaj tednov pisala blog o izdelku proti celulitu.
Bilo je nekega dopoldneva, z Zalo sva čakali na blagajni ene od trgovin. Imela je dve leti in vsak trgovinski podvig z otrokom te starosti je svojevrstno adrenalinsko doživetje, zato še danes ne vem točno, kako sem istočasno izpeljala držanje za roko dveletnice, nalaganje artiklov na tekoči trak, plačevanje z razpršeno gotovino in telefonski klic, ki mi je odprl sanje.
A sem.
In vse, kar je sledilo, je bilo nekaj, kar sanja vsak, ki si (menda) že ob rojstvu zada, da bo pisal.
Zame je bilo to eno najlepših obdobij, zmaga na blogarskem natečaju pa eden najlepših trenutkov, ki se ti pripetijo v življenju.

Osem let je že tega, pomislim. In oktober je.
Čas, da se, kot vsako leto doslej, spet zgodi nekaj izjemnega.

Komentarji
Instagram has returned invalid data.