• Iskanje
    Kolumna.si

Oh, ti veseli december…

Zdelala me je bolezen.
Zahrbtnica, ki se pri meni redko ustavi, če sploh kdaj. Gestapo, ki prinaša v moje življenje odgriz dragocenega časa in mi po svoje, tako surovo mačehovsko, narekuje, kaj lahko in česa ne.

Potem, ko sem začela pokašljevati in v grlu čutiti nepoznano praskanje, sem oni dan po treh urah intenzivnega pogovora, ki sicer zame ne bi bil nič posebnega, komaj prisopihala domov.
Bolelo me je v pljučih, jaz pa sem besno zanikala to svoje stanje in ignorantsko obračala pozornost stran od klicev svojega telesa, čisto tako, kot bi bila nominirana za najhujsega sovražnika lastne biti.

Bila sem resnično jezna.
Zunaj se je odvijal december, jaz pa sem komaj zmogla sedeti in misli usmerjati v delo, ki je čakalo na svojem vsakodnevnem prestolu mojih prioritet. V zadnjem času so se spremenile in vse bolj sem se zavedala, da ponovno vztrajno drvim proti preokupiranosti, čeprav sem slaba dva meseca nazaj sprejela drugačno odločitev.
Več časa zase, več časa za osebno rast in več časa za manj denarja.
Vse je šlo, le čas se ni vdal.

V nekem trenutku sem ponovno – kot da že enkrat, nekoč v daljni preteklosti, ne bi šla čez to – začela prehitevati svoje zmožnosti, tolči po času, ki mi je polzel iz rok in ga hkrati s tem prositi naj še malo ostane. Čisto tako, kot bi prosil zadnjega prijatelja, da še za trenutek postoji ob tvoji smrtni postelji in se s tabo spominja življenjske preteklosti.

Bilo je samo nekaj dni zatem, ko sem slavnostno in pogumno, čisto v smislu jaz sem drugačna od vas, objavila to kolumno.
Če papir prenese vse, pa je s telesom drugače.
Nekako proti moji volji je vsa ta moja psihična obremenjevanja in stremenja k popolnosti zarotniško obrnil v drugo smer, se udobno zleknil na prestol moje biti in s prekrižanimi rokami in rahlim dvigom obrvi brez besed vprašal:

”No in? Kaj boš pa zdaj?”

Ignorirala sem njegovo prevzetnost in ne poslušala telesa, ki me vsakič znova ob tretji uri ponoči zbudi in aktivira kolesce neskončnih misli, dogodkov, občutkov in procesov.
Ignorirala sem zavest, da to nisem več jaz in da ne želim tega.
Da mi manjkajo dnevi, ko se z J smejiva in razglabljava. Da mi manjkajo trenutki, ko Aljaža v miru skopam, brez da bi ta čas izkoristila še za nanos maske, pospravljanje perila iz sušilnega stroja in dokončanje štiridesetega poslovnega opravila tisti dan. Trenutki, ko sem se zbudila brez misli, koliko imam še vsega.

Rekel je, da me sploh ni več. Nekaj časa me je ignoriral, nekako tako kot jaz svoje bolezenske znake.
Bila sem prepričana, da mi dela krivico in da ni pošten.
Da se trudim in da želim biti uspešna pri svojem delu in da bi to moral spoštovati.
Spoštovati in upoštevati vsak moj trud, vso odsotnost od našega vsakdana, vso čustveno otopelost in pomanjkanje sinhronosti z življenjem.

Na živce mi je šlo, ko je tako mirno in samozavestno govoril o organizaciji in prioritetah, jaz pa sem se utapljala v opravilih, ki me še čakajo. Da so ta trikrat večja v glavi kot v resnici, nisem razmišljala.
Vse do trenutka, ko je to v mislih neuničljivo telo napadla bolezen. Prva po dolgih letih premora.
In to ravno v trenutku, ko sem imela najmanj časa.

A danes je drugače. Čeprav je ura 3:24 in zaradi nespečnosti, bolečega kašlja in hkrati trenutka popolne tišine v mojem vihravem svetu pišem to kolumno, vem, da se ne bom mogla več dolgo pretvarjati.
Nekaj dni nazaj sem zapisala, da ima superženska v meni čisto dovolj časa, dan pa čisto dovolj ur.
Mislim, da je čas, da jo spet poiščem in se ponovno, a nekoliko ponižno, rokujem z njo.

Ne želim biti več nekdo, ki se sprašuje, kaj se je  zgodilo in kam je zbežal čas.
Ne več.
Dovolj imam tega.

Komentarji
Instagram has returned empty data. Please check your username/hashtag.