• Iskanje
    Kolumna.si

Pozdravljen, moj naljubši!

Prva decembrska nedelja je.
Stanovanje diši po svežem, malo pred enajsto sem zložila še četrti kup perila iz sušilnega stroja, od osme zjutraj pa vse do pol petih popoldan smo imeli generalko.
Jaz večino, a niti ostalih članov ne smem zanemariti.
Danes smo bili, z nekoliko manj svetlimi redkimi izjemami, složni in smo se vsi zavedali, da ne stanujem tu samo jaz in nekaj članov je končno odkrilo, da niti čudežne palčke, ki bi začarala red in mir, nimam.

Aljaž je zvečer prej zaspal – čez vikende ga popoldan še redko uspavam.
Kar naenkrat ni več časa. Toliko vsega je še za postoriti, da si včasih raje rečem, da bo šel zvečer prej spat in bom tudi jaz imela kaj od večera.
Danes sem čistila kot nora. Zadnjih štirinajst dni resnično ni bilo časa, ker sem vsako minuto vložila v delo, tokrat pa sem namerno rekla, da ne odprem niti maila.
Rekla že, rekla, a je pri tem tudi ostalo.

Moj najljubši mesec je tu.
Mesec, ki ga vse leto komaj čakam (pa še hujšati mi pri tem ni treba), mesec, ki me, odkar nisem več v tistih nesrečnih najstniških letih, ko smo zmrzovali zunaj na nekaj pod ničlo in se delali, da pa res ni nič takšnega, če ti ledvica odpove, vsakič znova navda s posebno mirno energijo.

Decembra je nekako vse drugače.
Ljudje so praznično razpoloženi, veliko je druženja, naključnih srečanj, ki pretastejo v prijetno preživet večer ob kuhanem vinu in nasploh vlada neko prav posebno magično vzdušje.

Decembra sem tudi prvič izgubila tla pod nogami, življenje se mi je postavilo na glavo in v enem samem trenutku ni bilo več poti nazaj.
Točno na današnji dan, svetlobna leta nazaj.
Kako bo to vplivalo na razplet, kaj vse se bo od tistega trenutka zgodilo, koliko src prelomilo, koliko solza prelilo in koliko vprašanj, na katere ni in ni bilo odgovora, porodilo, si nisem predstavljala niti v sanjah.
A, ne glede na vse, na drugi strani tehtnice je preveč lepega, preveč doživetega, iskrenega in ljubljenega, da bi kdajkoli prevladalo prvo.

Čez nekaj dni jih bova obelodanila pet.
Pet let zakona.
Po prvem je v Kolpi izgubil prstan. Še danes ne morem verjeti, da sva ga po nekaj urah iskanja našla v poltemi, hip zatem, ko je iz slapu skočila kača z ribo v ustih.
Izjemen prizor je bil to, a za Jerneja dovolj, da je rekel, da gre ven in se v to vodo noče več vrniti.
Čez trenutek ali dva sem v reki dober meter stran od obale zagledala sijaj in v upanju, da ne gre še za en zamašek od pivovske steklenice, segla v dobre pol metra globoko vodo.

To je bil dan, ko sva prvič razkrila, da pričakujemo novega člana in drugič, ko sva na novo dobila potrditev, da ne glede na to, kaj se nama zgodi, bova zmogla in iz bitk prišla še močnejša. Za nekoga kliše, za naju grenka resnica.

Kako res je bilo in kakšne preizkušnje so sledile še leta zatem, ne bi omenjala, a nekaj je bilo zagotovo – v in po vseh viharjih sva ostala skupaj, še bolj trdna in še bolj prepričana, da nama nič več nič ne more.
Razen, seveda, bolezen ali smrt.

O tem ne razmišljam.
Vsaj poskušam, da bi čim manj.

A pridejo trenutki, ko te zmrazi in za hip pomisliš, kaj bi, če bi?

Ko mirno voziš po cesti, nasproti pa divja mladenič s hudo mašino in do zadnjega ne veš, ali vama bo uspelo zvoziti vsak svoj pas.
Ko se najmlajšemu pri kosilu zaleti večji kos hrane in vidiš, da ne more dihati.
Ko s sunkom odpre vrata omarice in se nanj vsuje vsa težka vsebina, steklo pa razbije na tisoče koščkov.
Ko dobiš izvid, ki je bil le del splošnega pregleda, a so rezultati drugačni kot si jih pričakoval.

Na tisoče situacij je, ko ne veš. A ne glede na njihovo količino, obstaja ena, ko kljub vsemu preprosto veš – na koncu bo vse dobro.

Dobrodošel, december. It’s been awhile.

Komentarji
Instagram has returned empty data. Please check your username/hashtag.