• Iskanje
    Kolumna.si

Rastlinjak, zelena oaza v železnem okolju

Sestopim iz vlaka.
Dolgi dve uri vožnje sta za mano in kljub temu, da je bil prvotni plan resnično dopustniški, sem med vožnjo več kot uro in pol delala in pisala oglase in odgovarjala na maile. Na telefonu, seveda.
Takoj zatem, ko je avtobus odpeljal iz Celja, sem pomislila, da bi bilo vseeno dobro, če bi s seboj imela prenosnika, a če je sila in si malo iznajdljiv, opraviš tudi drugače.

Vonj na železniški postaji v Ljubljani je še vedno isti, pomislim, ko mi pogled preskakuje od stopnic, ki jih z vzhičenjem prestopam, in novosti, ki so se v vseh teh letih, odkar me vsakodnevno ni tu, zgodile.
Študenti se še vedno vozijo z vlakom, turisti z njim obiskujejo znane in manj znane slovenske destinacije. Spodaj v podvozu opazim Kralja ulice in čisto narahlo se nasmehnem.
Časopisa ne kupim.
Preveč se mi mudi in čeprav gospod nima gužve, malce nerodno spustim pogled in na hitro pomikam v zrak pozdrava.
Lahko bi ga kupila, kaj me pa stane.

Hitro preženem neprijetno misel in se povzpnem po stopnicah do prvega perona.
Še malo in bom tu. Že ves mesec, odkar je odprt, razmišljam, kdaj ga bom uspela obiskati. Že ves mesec kalkuliram, če mi bo uspelo priti takoj po službi, ali naj grem kljub temu raje malo prej.

Hodim po peronu, polnem ljudi iz vseh vetrov, pomešam se med množico, ki v pričakovanju prihoda ali odhoda razmišlja o današnjem dnevu, prihodnosti, vročini. Pred dvanajsto je, a je že vroče.
Za hip zasovražim kavbojke, ki se tesno oprijemajo mojih stegen in si vnovič obljubim, da moram shujšati. Na živce mi gre tudi dotik na videz lepe srajčke, a je iz nenaravnih materialov, ki moji koži ne pustijo dihati.
Moj bog, kolikorat sem že rekla, da jo bom vrgla stran? Ne štejem več.
Edina je, ki ne pusti mojim odvečnim oblinam, da izstopajo in tu ji štejem v prid. Moja zaveznica je. Neprijetna, a je na moji strani.

Počasi se približujem destinaciji in proti koncu perona jo opazim.
Točno tam je, kjer je bil v mojih študentskih dneh povsem drug prostor. Temen, mračen, takšen, da si ga raje obšel kot mu sploh posvetil svojo pozornost.
Že na prvi pogled ni več sledu o tem prizoru.
Svetel zunanji prostor zaznamuje skrbno izbrana viseča tabla z logotipom in prekrasnim imenom, pred vhodom je parkirano retro zeleno kolo, v znak dobrodošlice pa so zunaj lesene mizice in stolčki, kjer v miru poješ svoj zajtrk, kosilo ali pa se le okrepčaš s kavo ali smutijem.

Rastlinjak.

Nasmehnem se, nekaj treme imam. Pozdravim gospoda pri prvi mizici in se mimo njega, kot bi bila malce previdna, odpravim proti vhodu.
Pogled mi obstane, v resnici je prostor še lepši.

Za postrežno prodajnim pultom opazim Nino, mojo prijateljico in poročno pričo, a vsekakor eno izmed redkih oseb, ki mi je v najhujših časih stala trdno ob strani. Razveselim se njene pojavnosti, ki jo vidim tu – v skrbno izbranem predpasniku in z venčkom cvetlic na glavi deluje povezano s prostorom in popolnoma predano svojim sanjam.
V lokalu nisva sami, zato se previdno odpravim do nje, mimogede še bežno pozdravim dva gosta in jo previdno, a srčno, objamem. Bog, kako ponosna sem nanjo!

Kako lep prostor, Nina, pomislim in od navdušenja ne sledim pogovoru. Točno tak, kot si mi ga predstavila še preden se je stari Hlaponček poslovil in se nikomur niti sanjalo ni, kako ti bo to uspelo.

Še preden se mi v glavi porodi vprašanje, kako se definira lokal, v katerem ne strežejo alkohola, ne nudijo komercialnih pijač in sokov, predstavljajo pa pojem izključno zdrave, v veliki meri pa tudi veganske prehrane in prigrizkov, opazim napis, da gre za okrepčevalnico z zdravimi prigrizki, smoothie in juice bar.
Prisrčno. Ime Rastlinjak se mu še kako poda.

Medtem ko opazujem skrbno dodelan koncept prostora, fantastično kombinacijo barv in stila, ki ga v skladu z imenom dopolnjuje viseče zelenje na stenah industrijskega videza, dobim na mizo najbolj okusno kavo na svetu.
Odločitev med rastlinskim ali klasičnim mlekom sem prepustila Nini in takoj, ko okusim meden okus mandljevega mleka v čudoviti aromi kave Vergnano, ne morem, da od užitka ne bi zaprla oči.

Velik ljubitelj kave sem in težko se sprijaznim z zažgano, neokusno ali brezosebno aromo.
V življenju sem pila samo eno, ki je po okusu dohitevala to, zato še s toliko večjim veseljem prisluhnem Nini, ki z zavzetostjo razlaga o vsem preizkušanjih kav, ki bi ustrezale lokalu. Zdaj razumem, zakaj. Boljše pač ni.

Ujamem še nekaj o sladkem spenjenem mleku in ugotovim, da sem že pošteno lačna. Gužva v Rastlinjaku je neverjetna, komaj prideva do očesnega kontakta. Nina pravi, da je danes res noro, a je ne želim motiti.
Ker zaloga pripravljenih slastnih sendvičev iz pirine štručke in dodatkov hitro pojenja, Nina in Ana sproti pripravljata sveže.
Humusov je menda izvrsten, kar ocenim tudi po povpraševanju, sama pa preizkusim lososovega z avokadom.
Dva gosta za mano se odločita za sendvič s pršutom in štručko iz oliv, namesto klasičnega soka pa naročita še smotija in kavo za sladico.
Na hitro naredim nekaj fotografij lokala in se ob prijetnem pogovoru z gostjo, ki je tu še od mojega prihoda, ne morem načuditi kulturnim razlikami, ki s svojimi zgodbami bogatijo dušo Rastlinjaka.
Sendvič je ogromen in komaj še sedim, a mi pogled ves čas uhaja na vitrino, v kateri se bohotijo dnevno sveže dobrote. Ker ne zmorem ta velikega, mi Nina postreže okuševalno različico smutija iz goji jagod kar v skodelici za espreso kavo.
Ura je že pol dve in čeprav običajno zaključi prej, danes ne more.
Sproti pripravlja smutije, ustvarja kavne arome, svetuje glede sladic in se v sproščenem tonu tekoče angleščine na svojevrsten način prijazno pogovarja z gosti. Tudi s tistimi, ki pridejo samo po drobiž in ne kupijo ničesar.

“Rekli so mi, da bi imela več gostov, če bi bila v centru Ljubljane,” mi po treh urah, ko končno sede poleg mene, zaupa.
“Ampak potem na tem mestu ne bi bilo nobene zdrave in izbrane ponudbe, nič takšnega, kar z veseljem poješ. Takšnim lokacijam manjka svežine in Rastlinjak to je.”

Spomnim se, kolikokrat sem v našem mestu hrepenela po takšni izbiri, a je nisem našla. Ne mislim v trgovskih centrih, v mestu, na postajah, tam, kjer je namesto tega sedaj bogata izbira mastne in nezdrave hitre hrane.
Morda pa še bo, si rečem sama zase.

Za njo je intenziven mesec po odprtju Rastlinjaka in pred tem nekaj dolgih mesecev usklajevanj dela, delovne sile, izbire materialov, dogovarjanj z dobavitelji in izbiranja najbolj kvalitetnih surovin in izdelkov.
Zame ni to nič novega, ker jo poznam. Vem, da nikoli ne bi pristala na nič manj kot na samo najboljše, zato so iskrice v nekoliko utrujenih očeh čisto na mestu.
Za hip opazim zaskrbljenost, ko pove, da je dobila negativen komentar na sendvič. Oseba, ki jga je kupila, je pri odprtju tega opazila črno sled v kruhu in jo zmotno označila za plesen. Ni vedela, da gre za kuminova zrna. Dokler mi Nina ne pove tega, ne vem niti jaz.
A ne glede na vse, nikoli v življenju ne bi niti za trenutek pomislila, da se tako skrbni osebi kot je ona lahko zgodi star in plesniv kruh. Preveč sebe, preveč truda in preveč pozornosti daje v vsak korak v zvezi z Rastlinjakom, da bi ji to pripisali.

Čeprav od vseh preizkušanj še komaj sedim, vstane in nama prinese presno limetino tortico z avokadom. Obožujem sveže okuse in medtem ko se pogovarjava, kar nekajkrat zavzdihnem – resnično je izvrstna.

Moj dopustniški dan se bliža koncu in pogled na uro mi jasno pokaže, da bo čas za odhod. Vitrina se je v tem času spet napolnila z dobrotami, ki čakajo na svoje srečneže, jaz za na pot vzamem samo še presno čokoladico iz kaljene ajde.

Prijetnih občukov zapustim najlepši in najbolj svež lokal na železniški postaji in tik preden izginem po stopnicah, še enkrat ošvrknem jasno viden logotip nad vrati.

Rastlinjak. Zelena oaza v železnem okolju. Takšna, za dušo in telo.

Komentarji
Instagram has returned invalid data.