• Iskanje
    Kolumna.si

Rekla je naj napišem vsaj en članek. Za začetek.

Nekoč, spomnim se, da sem bila v enem najtežjih življenjskih obdobij do sedaj, sem nehala pisati. Ne samo zase, nehala sem pisati tudi za druge. Vse, kar me je leta in leta držalo pokonci, me osrečevalo in navdihovalo s pogumom, strastjo in konec koncev – zaslužkom, sem dala na stran.

Ni šlo več.

Takrat nisem vedela, zakaj je prišlo do tega. Naenkrat mi je bilo vse odveč, preveč podobnih zgodb se je začelo pojavljati, začutila sem nasičenost in potrebo po tem, da se umaknem. Če ni inspiracije, težko narediš kvalitetno in berljivo delo, zato sem začela iskati nekaj drugega.

To je bilo malo po tem, ko sem ustanovila svoj mali s.p. in se iz dneva v dan prebijala skozi razne birokratske, marketinške in izvajalske dolžnosti mojih storitev.

V ozadju so se začele dogajati še druge stvari, ki ti jih življenje postavi na pot, da te utrdi, ti ojača duha in naredi jekleno kožo. A do tega trenutka je daleč in takšna koža se ne pridobiva s parimi vzdihljaji in kakšno neprespano nočjo, temveč za tem stojijo leta.

Tista najbolj občutljiva. Družina. Selitev. Krediti in službe, v katerih si, če odvzameš zaslužek in kruh na mizi, popolnoma nesrečen. Kalkuliranje in želja po tem, da iz življenja narediš nekaj več. Naenkrat se zaveš, da življenje ni sedenje v pisarni in čakanje, da bo ura štiri, da začneš živeti. Življenje niso samo številke, pogodbe, nečimrne stranke, ki svoje nezadovoljstvo stresajo, medtem ko ti v prikriti grožnjo na miren in uvideven način poskušajo sporočiti, da če ne dosežeš boljših pogojev za njih, odidejo h konkurenci.

Življenje je otroški smeh. Razmetane kocke na tleh prijetne dnevne sobe, ki v nežnem večernem soju namizne lučke, zaključuje še en dan. Je polna miza izbranih dobrot, pripravljene za ljudi, ki ob njej tkejo najboljše vezi in rišejo usodo. So jutra, ko z veseljem vstaneš in se lotiš dela, ki ga obožuješ. Ne gre vedno, pa vendar.

To pridobivanje izkušenj traja leta in leta, vmes pa, čeprav se takrat niti ne zavedaš, rasteš, se krepiš in počasi začneš obračati list, ki čaka, da ga popišeš z novo zgodbo.

V ključnem trenutku sem jo nehala pisati.

Začela sem se ozirati na druge, začela sem upoštevati komentarje in predsodke, v spomin pa se mi je vrnila vseživljenjska modrost okolice, ki nas je vzgajala – kaj bodo pa drugi rekli.

To je bilo dovolj. Kot nekakšen kljun, ki te kljuva v zadnji del lobanje, medtem ko si poskušaš počesati lase in ustvariti popolno pričesko, ta vrana ni odnehala.

Saj res, le kdo mislim, da sem. Le zakaj bi jaz pisala, ko pa me itak bere samo peščica ljudi in še to so moji starši in prijatelji, ki jim ni nerodno in se z mano veselijo.

Najlažje je bilo nehati. Ne zaradi drugih, ampak zaradi navideznih zgodb o lastni manj vrednosti. Te sem si, ustvarjalna kot sem, napisala in v um vgravirala sama.

Da sem s tem dala ogromno zadovoljstva vsem, ki se niso strinjali z mojim delom, ali pa so ga celo namerno blatili, me je dolgo žrlo in morilo. Ne samo dolgo, morilo meje tako močno, da ves čas nisem znala razmišljati o ničemer več kot samo o tem.

Ko danes pogledam za nazaj, šele vidim, da ni vsem ob rojstvu dana močna in vztrajna volja, v osnovni šoli pa tudi ne učijo, kako se v življenju postaviti zase. Do tega sem morala priti sama.

Nekega večera, malo po tistem, ko mi je oseba, za katero še vedno verjamem, da je na mojo pot prišla z namenom, rekla, da v mojih kartah vidi pisanje. Da ni čisto prepričana, če se vidim v tem, ampak je ta funkcija z mano tako močno povezana, da bi se morala nečesa lotiti. Napisati vsaj članek, za začetek.

Da je za mano nešteto teh, kar nekaj deset nagrad, kolumn v časopisih, najboljši blog po izboru bralk še iz časov, ko je to k nam šele prišlo, dve ne izdani knjigi iz časa osnovne šole in še več člankov za razne naročnike, spletne strani, biltene, publikacije, prodajna besedila in bloge, ni vedela.

In to mi je po dolgem mučnem času, neprestanih ugibanjih, kako bi bilo, če bi vztrajala in živela od tega, kar me resnično veseli, končno pokazalo snop tankega, a še kako močnega žarka na koncu tunela.

Od tega je danes leto in pol. Težko opišem, kaj se je zgodilo z mano, kaj se je v meni premaknilo, ampak to je tisto čustvo, ki je ves čas prisotno v tebi, njegova intenzivnost pa raste z leti in izkušnjami. Nekatere stvari morajo dozoreti, da so zrele za deljenje s širnim svetom, sploh, če si oseba kot sem jaz.

Zavedam se, da morda bo spet nastopilo obdobje, ko bom to svojo strast za nekaj časa umirila in se posvetila drugim rečem. Zavedam se, da moraš za dobra dela imeti ogromno časa, navdiha in inspiracije, kar nekaj pa pomeni tudi podpora najbližjih.

Morda res še ne bom čez pet let sedela na vrhu vinograda v kakšnem čudovitem delu vinogradnih francoskih pokrajin, pila žlahtno vino in med iskanjem inspiracije za novo knjigo iskala navdihe v pravljični naravi, a nič zato.

Pomembno se je vrniti h koreninam. Se spet slišati in biti prijatelj sam s sabo. Pomembno je vedeti, da je človek resnično srečen samo takrat, ko dela nekaj iz srca – ne glede na to, ali zase ali za koga drugega.

Pomembno se je imeti rad. As simple as that.

 

Komentarji
Instagram has returned invalid data.