• Iskanje
    Kolumna.si

Sem podlegla marketinški potezi ali je vse res?

Narava, naključje, usoda ali v končni fazi starši niso niti najmanj varčevali, ko je šlo za kreiranje mojega telesa.
V paketu sem dobila vse, kar zdrav človek predstavlja in, ne razumeti narobe, srečna sem, da imam ta privilegij.
Srečna, da lahko, čeprav mi koleno po stopnicah navgzor škripa kot stara vrata, hodim in, kadar me mož goni na vse klance in vzpone, tečem, sopiham in se trudim tako globoko vdihniti, da me pri izdihu ne bo dokončno izdihnilo.

Srečna, da lahko ustvarjam s svojimi rokami.
Bog, to sem že neštetokrat rekla in pomislila in do konca mojih dni bo tako. Razen, če vmes ne zadenem na loteriji in ju za delo ne bom več potrebovala, potne liste in vse potrebne dokumente za neskončna potovanja po sanjskih destinacijah pa bomo imeli vgravirane nekje v telesu.
Pri meni z lokacijo ne bo problema, na voljo je kar nekaj odlagališč in prostora za prave in navidezne čipe.
Imam tudi srečo, da govorim – še toliko večjo, da sem z leti postala nekoliko modrejša in ne blebetam ves čas tja v tri dni, temveč občasno izbiram tudi čas in primerne besede.
Tudi moje telo je, k polovični sreči, bogato.
Tako na en kot na drug način. Narava tu ni varčevala in čeprav so prva leta mojega življenja kazala, da bom ena tistih, ki oblečejo kratke hlače in se jim ni treba ustavljati na vsakih 6 metrov, da si popravljajo njihovo dolžino, medtem ko se ta nagrbanči med nogami, sem, kakopak, pozabila, da se dediščina ne odpira v mladosti,  temveč se začne s teboj družiti na zrela leta. Takrat, ko bi bil ti raje lep, privlačen in seksi, na primer.

Tako sedaj moje omare ne zasedajo številke 36, temveč sem šla čez štirideseta. Kadar veliko hodim ali tečem (joj, kako fino je to napisati – še dobro, da papir prenese vse), se na roki skrije tudi poročni prstan.
V glavnem, da ne zaidem preveč, v osnovi je vse kot mora biti, vsega dovolj.

Če bi sama izpolnjevala seznam, kaj bi in česa ne bi imela, bi ga malce spremenila. Z veseljem se odrečem oblinam in kilogramom, pa ne preveč, da ne bo pomote. Zaenkrat vsaj toliko, da bi mi bil kak kos iz moje omare še prav.
Šali, rute in kape so izvzeti.

A nekaj je res.
Na težo lahko vplivam, posledično tudi na vse, kar pride s tem. Ne morem pa vplivati na nekaj, s čimer se agresivno spopadam zadnja leta, a me vse bolj spremlja občutek, da bijem bitko z mlini na veter.
Moji lasje.

Področje, ki je na vseh slikah iz moje mladosti, zdravo, vitalno, čudovito in na sploh popolno, je danes prizorišče skoraj izgubljenega boja.

Zadnjič sem na kratko – dokler nisem pomislila, da je mogoče preveč nazorno in bi utegnilo sprožiti čudna ugibanja, na Instagramu objavila sliko lasišča od zgoraj in zraven pripela napis, da ne bom nikoli razumela, zakaj sem se, ko so delili telesne lastnosti, ravno jaz postavila v napačno vrsto.
S tem se mislila in še kako mislim še danes, da ne bi bilo nič narobe, če bi kljub dolgi vrsti raje vztrajala pri laseh, namesto, da sem se postavila pred kilograme, kjer sem bila med prvimi.
Jasno.
Objava je, kot sem predvidela, sprožila kar nekaj komentarjev in vprašanj v smislu:” A si v redu? A veš, da to je pa drastična izguba las?” Itd.

Po vseh teh sporočilih sem objavo umaknila, a sem kljub temu prejela kar nekaj predlogov, kako lahko pristopim k težavi. Med njimi tudi takšnih, ki sem jih že preizkusila, a se niso obnesli. Svoj čas sem verjela, da izdelek deluje, če je na embalaži napisano, da ima 100% učinek na ponovno rast las.
Na izdelku za 5€, lahko verjamete?
Če samo pomislim, koliko denarja je šlo za vse obetajoče sanje kvazi izdelkov, mi je kaj kmalu jasno, zakaj nekatere industrije toliko služijo. Pa nič ni pomagalo.

V enem letu sem izgubila približno 30% odstotkov las.
Zavedam se, da ima nekaj pri tem opraviti tudi dediščina – konec koncev, imamo to v družini. A kljub temu me dejstvo gole glave straši.
Ženska sem, za božjo voljo! In ne, ne prenesem kratkih las in frizur, prilagojenih nam, z manj lasmi. Ne prenesem, da moram ves čas poslušati, da se z mojimi lasmi tako ali tako ne da nič narediti, ker takšni so.
Vem, da so, ampak jaz ne bi, da bi bili! Razumete? NE BI!

Precej najstniško razmišljanjo, kajne? Vem.

Vem tudi, da se samo s preparati nič ne bo rešilo. Da je posledica lomljivih nohtov, mastnega lasišča in krhkih las tudi slaba hrana. In stres. In vsa bremena, ki jih nosim za sabo. Ker očitno nimam dovolj že svoje teže, kljub temu, da ves čas tarnam in težim sebi in vsem drugim (sori, Jernej, tu mislim predvsem tebe, you know).

Ampak, vsaj dva dni, prosim.
Vsaj dva dni naj brez umivanja zdrži moje lasišče. Dva dni.
48 ur.
Lahko tudi 40, ampak ne 12. 12 ur je premalo, v tem času še na en daljši let ne moreš iti, brez da se ti ne bi bilo treba vmes umiti las.
Pa ne gre.
Preveč tanki so in že leta jih umivam vsako jutro, mnogokrat tudi z agresivnimi šamponi, ki mi, razen nekoliko večjega volumna, niti za minuto ne podaljšajo obstojnosti svežine.

Danes, po vseh teh letih testiranja in preizkušanja raznoraznih izdelkov, pa pričakujem novo upanje in rešitev.
Čaka me na pošti in komaj čakam, da ga prevzamem.

Izdelek, ki ga spremljam že nekaj časa in se mi je v misli zasidral zaradi drugačnega marketinškega pristopa (ja, rada imam svoje delo:)) in v končni fazi predvsem zaradi vseh komentarjev na raznoraznih straneh, forumih in družbenih omrežjih, je majhna ploščica naravnega šampona, ki obljublja podaljševanje svežine na mastnih lasiščih.

4kids&us.

Bo to morda zares prvi šampon, ki mi bo ledena zimska jutra naredil prijaznejša? Si res po letih in letih zgodnjega ustajanja, umivanja in sušenja las, medtem ko drug še spijo, kar naenkrat kak dan ne bo treba skozi ta postopek?
Težko, zares težko verjamem. Kaj pa vem…

Nimam pojma, kaj naj pričakujem, ampak obiska pošte se kljub vsem dvomom veselim kot majhen otrok. Ali kot Jernej nove miške za računalnik. Tega sicer ne razumem čisto, ampak ok.

Komentarji
Instagram has returned invalid data.