• Iskanje
    Kolumna.si

Sobotna jutra iz naftalina: Greva teč!

Rada tečem. Ne, resno.
Vem, da se mi ne vidi, ampak med tekom vedno pridem do novih idej in zaključkov. Kot bi se odprl nek drug svet, kot bi vse, kar je zaradi takšnih in drugačnih blokad ustavljeno v glavi, naenkrat dobilo nove ključe in odklenilo rjasto ključavnico, sesulo verigo in s prašnim treskom odprlo vrata v nov, osvetljen svet.

Želela bi si, da bi tako tako nekako izgledala tudi jaz, ko tečem, a sem daleč stran od te poemske predstavitve.
Ljubezen gor ali dol, teči ne znam.
Pravzaprav sem pri tem tako obupna, da sem si v znak nerodnosti pred tem določila, da pri moji teži tek sploh ni varen. In sem raje hodila. Kadar sem.
Dvakrat prejšnji mesec, sicer.

Da je moj tek kar malo smešen, sem ugotovila nekega jutra, ko sem tekla mimo ene redkih izložb na poti do parka in takrat bi me skoraj kap.
Najraje bi obstala, a sem od šoka tekla še hitreje, v glavi pa mi je odzvanjal obup in molitev, da se ob tisti sicer nečloveški jutranji uri, slučajno kdo ne pojavi in ugotovi isto kot jaz.

Kljub moji ugotovitvi, me ljubezen do teka ni minila, le čas za izvajanje sem zamenjala.
Nič več svetlobe, nič več kratkih hlač in množice, mimo katere tečem v svojem bohotnem in kar malo vzvišenem slogu.
Tekla sem zgodaj zjutraj, ko so se mestne oblasti še odločale, ali že ugasniti nočne ulične svetilke ali jih pustiti še dve uri, kolikor je potrebno do prve svetlobe, in tekla sem pozno zvečer, ko so bili na ulici samo še tisti, ki so se vračali iz popoldanske izmene ene izmed bližnjih tovarn.
Takrat sem lahko tudi varno skrila svoje odvečne kilograme in se ne preveč obremenjevala s tem, če sem ob nepravem trenutku slučajno pomotoma sprostila trebuh in se je ta preveč udobno namestil.

Z rednim tekom sem nehala, ko sem začela delati v pisarni.
Kar naenkrat je bilo preveč obveznosti in jutranjih aktivnosti, Aljaževa nočna prebujanja pa so terjala tudi davek zgodnjega vstajanja.
Če sem včasih imela energijo teči še zvečer, jo pri 8-urnem delavniku nisem več našla – napaka, a pri obveznostih doma se mi, iskreno povedano, ni dalo še zvečer vsega pustiti, se pretvarjati, da se bo perilo vzelo iz pralnega stroja, posoda pomila in Aljaž čudežno zaspal sam od sebe, jaz pa bom lahko odtekla svoj veličastni krog kombinacije teka, poskakovanja in skrivanja vase.

Pravijo, da nekatere želje nikoli ne ugasnejo, še bolj pa drži, da ko telo ne zmore več, na to opozori.
Posledica večurnega sedenja je v samo enem letu pustila kar nekaj škode in tako se mojemu lenemu telesu kmalu ni dalo več drugega kot zgolj presedati iz enega stola na drugega.
Da je kapa polna, je svoje dodalo še nenehno prigrizkovanje in vzbujanje slabe vesti po vsakem zaužitem obroku. V tem sem postala kar mojstrica in večkrat sem se zalotila, da razmišljam, da imam pravzprav čisto fino življenje in nič zato, če uživam v dobri hrani.
Da gre v resnici za preobjedanje in iskanje neke vrste utehe, si, seveda,nisem priznala zelo dolgo.
Nekako tako dolgo, da sem molila, da je za moje nenadno povečanje teže kriva ščitnica, da me leta nazaj operirano koleno boli zaradi nabiranja vode in da na hoji po stopnicah nimam rada družbe, ker sem sama hitreje na cilju.
Ne, ker se slučajno ne zmorem pogovarjati, sopiham pa kot… saj niti ne vem kaj.

Kup izgovorov, torej.

Zmagal je seveda septembrski, ko sem na trgatvi do konca uničila zadnji par tekaških copat. Človek se kar potolaži, ko si nekaj želi, a tega ne more uresničiti in ima za to super fin izgovor.

Jernej, na drugi strani, ni takšen.
On kar gre. Ne glede na to, ali zunaj dežuje, ali je 43 stopinj. On gre v tisti svoj neusmiljeni gozd in se po eni uri premagovanja manjših in večjih vzponov zmagoslavno vrne domov do kosti premočen.

Morda je tudi to razlog, da je od začetka najine veze do danes zgubil 38kg, jaz pa sem jih pridobila 18. Četudi se kdaj zredi za dva, tri kilograme, jih ima čez tri dni že pet manj.
Če se jaz zredim za tri kilograme, jih imam čez tri dni 7 več, ne glede na to, kako se mečem po tleh in si pulim lase.

Včasih sva tekla skupaj, ravno takrat, ko sva se odločila za drugačen življenjski slog. Pet let nazaj je oktobra padla odločitev, da greva v fitnes in ko danes gledam slike te preobrazbe, sploh ne morem verjeti, da sem to jaz.
Ali on.
Danes sem nekako takšna kot pred to odločitvijo, Jernej pa takšen kot velja za moške – z leti še bolj cvetijo. Tudi jaz, vendar v drugo smer.

Da ne dolgovezim, imela sem dovolj.
Dovolj premikanja na obroke, dovolj vseh stolov, sedečega dela in avta, kamorkoli gremo. Dovolj jutranjega obupavanja pred omaro, polno premajhnih oblačil, dovolj slabe volje, ker se bolje počutim v trenerki kot v lepih oblačilih.

Včeraj sem zato Jerneja prosila, da se zvečer z mano udeleži daljšega sprehoda.
Vem, da njemu ta sprehanja brez akcije ali cilja ne ustrezajo in se jih izogiba v velikem loku, jaz pa sem rabila premik.
Od ponedeljka dalje že nisem zaužila sladkorja in ves čas jem izbrano hrano z manj kalorijami, kilogrami pa so kljub temu samo 1 manj od najhujšega.
In potem mi reče Jernej, da saj vem, da samo s hrano ne bo šlo tako hitro in da naj grem ven, naj grem na sprehod, naj grem na tek (v resnici je navijal za to) in jaz sem ga, seveda, kot vedno tudi upoštevala. Kljub smešnosti tega dela.

Otroka sva po dolgem času dala v nočno varstvo, saj se sicer skupni sprehod ne bi uresničil v takšni dimenziji kot sva si ga zamislila.
Če bi bil zraven Aljaž, bi po šestih metrih že sedel na Jernejevih ramenih, Zala bi s skirojem silila na igrala na drugem koncu mesta, jaz bi nas preganjala, Jernej pa bi si od vsega najbolj želel iti domov.

Kljub vetru in oblačnemu vremenu sva se tako še malce lena in brez volje (Jernej je zjutraj svoj trening že opravil) odpravila do visečega mostu, cca 10 kilometrov celotne poti.
Ko sem mu zjutraj rekla, da sem pričakovala, da bo – glede na mojo večmesečno neaktivnost – sprehod sprožil določene bolečine v nogah in da me začuda nič ne boli, se je začel oblačiti v svoja tekaška oblačila, jaz pa sem se v pižami, pripravljena na delovno sobotno jutro, borila med idejo, da grem z njim in željo, da dokončam nekaj člankov.
Zunaj je deževalo, teren je bil razmočen in še preden sem se ob tem nasmehnila, me je doletelo, da odkar imam Salamonke, noben teren ni več izziv. Sploh za mojo hrbtenico.

Vprašal me je, če se mu pridružim, jaz pa sem želela, da bi potem, ko sem mu pokimala, rekel, da bo trening zelo intenziven in me ne more vzeti zraven.

“Z veseljem,” je rekel in podrl mojo ideološko predstavo o mirnem delu brez nepotrebnih motečih dejavnikov.

Dodal je še, da, če sem do zdaj mislila, da me nič ne boli, naj počakam na konec tega treninga.

Hudičevo resno je mislil, a sem to spoznala šele, ko sva se vračala proti avtu, jaz pa nisem vedela, ali mi je srce uspelo zadržati na svojem mestu ali pa je skočilo v kak drug del telesa in se sedaj tam bori za svoj obstoj.

“Bravo, tvoj današnji trening je veliko boljši kot moj na tej stopnji!”

A jeli? Kot da sem imela kaj izbire.

Tudi pri tem, da sem se mogla med treningom učiti teči. Torej ni bila samo moja zabloda, teči dejansko ne znam.
Dvigni roke, dviguj noge, sprosti telo, bla bla bla.

Sicer je po tem, ko sem upoštevala vse zapovedi, rekel, da je zdaj veliko bolje, a je njegov pogled izdajal, da bo potrebnega še veliko dela, truda in igralskih sposobnosti.
Ker športnih, izgleda, nimam.

Super konec tedna je tole, priznam.
Prijetno utrujena in s krvavo bolečimi nogami se pripravljam na nov pohodni izziv – šoping z mojo Zalo. Že nekaj časa ji ne znam več sama zbrati primernih oblačil, ker njej, kot pravi, niso všeč rože in flamingoti.
Da ni narejena za lepo, mi je zadnjič rekla in se vpiknila v novo Adidasovo kolekcijo. Za dekliško lepo morda ne, draga Zala, za drago pa.

Razmišljam, da spotoma kupim še kakšen par hlač za Aljaža, saj iz vrtca ne prinese več nobenih celih. V petek, ko sem z njim čakala na rojstni dan njegovega prijatelja, sem odkrila razlog.
Najprej vzame zalet, nato pa se vrže na kolena in se tako zapelje čez hodnik in še kam.
Ko sem ga zadnjič vprašala, kako to, da ima vse hlače na kolenih strgane, je rekel, da pač malo pade tu, malo tam in se stlgajo, vsekakor pa se je skoraj strgalo meni.

Če ne drugega, privarčujemo vsaj doma, ker je skoraj ves čas nagec. Da mu je prevroče v gatkah in da ga motijo rokavi čez komolce, je rekel.

Nekaj dela me še čaka, nato pa začnem z iskanjem recepta za jutrišnjo torto, pripravo na nakupovanje in generalno čistko, ko se vrnem.

Vikend res ni za šibke.

Komentarji
Instagram has returned empty data. Please check your username/hashtag.