• Iskanje
    Kolumna.si

Superženska v meni: Moj dan ima čisto dovolj ur

Sedim pri moji Vidi in med čakanjem na še eno izjemno storitev, ki bo kot vsakič doslej presegla pričakovanja, na mizici ob čakalnem stolu opazim lično zložen kup tiskanih revij in publikacij.
Oči se mi čisto narahlo zasvetijo in v misli se mi prikrade trenutek iz daljne preteklosti, ko je moja ljuba prijateljica Natalija z obema rokama zgrabila najnovejši izvod priljubljene modne revije in mi z vsem entuziazmom in iskricami v očeh,
medtem ko je sveženj ponesla k nosu in z iskreno ljubeznijo globoko vdihnila tisti vonj sveže tiskanega papirja, rekla, da elektronski medij ne bo nikoli nadomestil občutka, ki ga povzroči klasičen izvod časopisa.

“Ta vonj, poglej, ta dotik papirja, te slike!” Je rekla, jaz pa kot da nisem čisto vedela, kaj je mislila.
Ko človeku elektronskega medija rečeš nekaj takega, se mu vse zdi čudno, kaj šele sprejemljivo.

Imela je prav.
Malce vzneseno, a vseeno z neko krhko previdnostjo vzamem magazin in sama pri sebi začutim nasmeh na obrazu.
Gospod, ki sedi poleg mene in čaka na malo princesko, ki ji izurjena Vida strokovno in z največjo mero pazljivosti in ljubezni rešuje bolečino nohtka, me na hitro pogleda in nerodno umakne pogled.

Pozabila sem že, kakšne so vsebine v teh magazinih.
Pozabila, da obstaja svet zunaj strokovne terminologije, zunaj številk in zunaj oblikovanja kreativnih besedil.

Preverim letošnjo modo, za hip se ustavim na negi kože in obstanem pri definiranju uspešnih žensk.

Superženske s(m)o poimenovane.
Takšne, ki superuspešno krmarijo med družino, gospodinjstvom, kariero in hobi ambicijami in so ves čas ekstremno srečne, ker njihov dan komaj zvozi s 24-timi urami.

Berem in se čudim – ne da se že prej ne bi spopadala s temi vprašanji, ampak vse kaže, da je danes moderno biti overload, busy, ves čas zaseden, v gužvi.
Moderno je biti mama, ki ima lepo oblečene in nikoli sitne otroke, zadovoljnega moža s prav tako uspešno kariero, izjemne rezultate v službi in po možnosti kandidira na lokalnih volitvah, pri tem pa nikoli ne zgleda in ni utrujena.

Zadnjič sem po dolgem času srečala kolegico, ki ji, takole čisto iskreno, kar malce zavidam njeno zasedenost in preokupiranost – če ne drugega, ker je sama ne zmorem, in med pogovorom o vsakdanjih rečeh čisto slučajno pove, da bo naslednje volitve kandidirala za županjo.

Uau, pomislim. Kakšne ambicije!

Pa ti?

“Jaz pa sem v marketingu, saj veš.”

“Aha, pa boš kaj nadgradila kariero, boš poskusila kaj več od tega?”

Ni bil moj dan in nisem imela super rezultatov. Razen supernedorečenih stvari je bil ves dan bolj superklavrn, že teden dni prej pa superneznosen.

“Veš kaj? Trenutno ne.”

Šok in že sem tik ob lepo zloščenem salonarju pobirala izpadlo levo oko sogovornice.

Nerodno je skomignila z rameni, rekla nekaj v smislu, da je včasih tudi ok, če si zadovoljen s tem, kar si, in odšla.

Ne, ni ok.
Ni ok, da si samo včasih zadovoljen s tem, kar si! Ni ok, ker zaradi tega ves čas tekmuješ z lastnim bistvom, ves čas se spravljaš v stres in ves čas se, ne glede na to, kako ta trenutek to zanikaš, daješ v manjvreden položaj.

Niti nisem prepričana, če je normalno biti zadovoljen, ker si preokupiran. Zakaj, ker je to moderno?
Ker je to statusni simbol?
Ker dajemo s tem občutek, da nam gre dobro in da posel cveti?
Ali, ker tako vztrajno bežimo pred notranjim glasom, ki kljubuje naši novodobni naravi, da nam ne bi izdal česa, kar ne želimo slišati?

Jaz ne znam biti superženska.
Vsaj ne v smislu, ki je opisan v reviji.
Moj dan ima dovolj ur, ker si jih znam vzeti.
Moje telo, kljub temu, da je, kakršno je (četudi ves čas bentim nad njegovo preobsežnostjo), ne šteje več 20 let in moj um ne dojema več hlastanj po idealih, ki so jih neredko postavljali tisti, ki jih nikoli niso dosegli.

Ne da se mi več iskati pozornosti s kričanjem o svoji supermoči.
Ves ta trušč, vse te primerjave in tekmovanja postajajo breme in mir vrednota, ki jo z vsem spoštovanjem sprejemam in negujem v svoji zavesti, hiši in odnosih.

Rada imam pomirjenost.
Rada imam, da ima kak dan kakšno uro več, rada med policami dobro založenih knjig iščem navdihe za preganjanje dolgčasa.
Pride dan, ko brez posebnega smisla prestavljam programe na TV in zraven nič ne mislim, ampak me ne moti. Rada imam namreč tudi takšne dneve.

Zelo rada.

“Pridi, Alma.”

Iz misli me predrami Natalijin glas in za trenutek ne dojamem, da sem zaplavala v svoj svet.
Odložim revijo in se sama pri sebi nasmehnem.

Rada imam večere, ko si brez nepotrebnega divjanja privoščim čas in sprostitev zase.

Kaj pa, če je superženska danes tista, ki si upa živeti po svoji intuiciji in ne slediti črednemu nagonu?

Komentarji
Instagram has returned empty data. Please check your username/hashtag.