• Iskanje
    Kolumna.si

Tik pred spanjem

Težek dan je.
V mislih preletavam nekatere odločitve in se spopadam s tišino prostora, ki od golih sten veje že od ranega jutra.

Kava je bila še vroča in čeprav jo vedno začnem piti šele, ko pade na nižjo temperaturo, sem jo tokrat iz čistega besa, notranjih viharjev in čustvenega izbruha, namenjenega bolj sebi kot njemu, izpila z vso tisto nadležno peno vred, ko se je iz nekoliko okrušene skodelice še kadilo.

Kazalo je, da bo dan lepši in da se bo na koncu vse razpletlo kot se mora, a imajo včasih določene energije drugačne namene.
Želela sem odreagirati drugače in si ne podajati glasne ping pong žogice, a se je dogajanje preteklih mesecev tako nakopičilo, da nisem mogla več.

Energija živčnih končičev že od torka grozi z izbruhom in od včerajšnje veselice v trgovini samo čaka, da se z grožnjo uresniči.

Včeraj je svojega asa v rokavu namreč izkoristil Aljaž, moja tanka meja razuma pa ni dojela smisla vojaškega plazenja pod trgovinskimi policami pri polnem občinstvu zgroženega osebja.
Vsaj ne v rumeni jakni in enih redkih nestrganih hlačah.

Aljažu je bilo vseeno in ker mu nisem dovolila cirkusa, se je usedel na rob hladilnika in se delal, da že od nekdaj skrbi sam zase in da mu v življenju nihče nič ne more.
Ščetke, zaradi katere smo sploh šli v trgovino, nisem kupila, sem pa domov peš nesla dve naloženi vreči in se med kričanjem besed stop, ustavi se, Aljaž ne in še kaj, trudila, da bi ga uspela dohiteti na skiroju, s katerim je spet pokazal, da njega briga za vse.

Če ima hudič mlade, baje ne skopari in tako se je živčno stanje nadaljevalo doma. Še sreča, da Jerneja ni bilo, ker kdo pa rabi odklop za bore tri minute pri takšnem tornadu kot je ta mali?

Med odločanjem ali naj si nalijem travarico, viski, rum ali pa si raje vzorno skuham metin čaj in se pomirjeno odpravim v nujno potrebno posteljo, se je začela ihta okrog večerje in huronski jok zaradi napačne žlice.

Včasih ne znam biti mama, res ne.
Takšnih cigulmigul ne prenesem, zato sem rekla naj je, če je lačen, če pa ni, mu pa niti zlata žlica z medeninastim dinozavrom ne bo pomagala.
Zadnji stavek ga je še bolj vrgel iz tira, ker se je spomnil, da sem mi zadnjič v avtu rekla, da dinozavri ne bodo prišli, ker so vsi izumrli.
Če bi vedela, da bo to sprožilo tak jok in depresijo, bi o tem, prisežem, molčala sigurno dlje kot o Božičku.

Po vseh doživetih kolobocijah in notranjih viharjih, s katerimi sem bila napoleonske bitke, se mi je zdelo, da bo najbolj pametno, da oba spita z mano, a se je, kot vsakič doslej izkazalo, da imam zelo rada led, z najbolj posmehljivo živaljo pa kar precej skupnega.

Neprespana noč, nove odločitve, še več vprašajev in nikjer nikogar s pametnimi odgovori, ki bi posledično tudi sprejel odgovornost za postopanja in korake, je sprožilo salve nemira in se z vso pravico in dolžino zavleklo v današnje jutro.

Bilo je eno takšnih, ko vse do petnajst minut do budilke bediš in si pri zavesti, nato pa te zmanjka in ob zvonjenju nikakor ne dojameš, kdo se dela norca in zakaj zvoni, če je bila še pet minut nazaj ura pol dveh, zunaj trda tema, en otrok z nogo na tebi, drugi z obema preko njega.

Drama.

Seveda se je ob mojem premiku dokončno premaknil še Aljaž, se ves nasmejal usedel na posteljo, rekel, da bi nekaj jedel in v trenutku sem vedela, da bo danes še veselo.
Ko bi se le kdaj motila…

Otroka sta čez dobro uro in pol odšla in na površje je priplavalo vse nakopičeno, ki je sprva sicer res hotelo biti prijazno, konstruktivno in uvidevno, a so čustva odpeljala neko svojo pot, moj temperament pa spet zahteval glavni prestol.

Nisva našla skupne besede.
Sva jo, a je nisva znala oplemenititi in iz nje narediti umetnosti, kot bi rekla moja tašča.
Z jezo je pograbil opremo, v torbo postavil še superge, zapakiral oba prenosnika in brez besed odšel. Na tenis.
Jaz sem ostala doma z mokrimi lasmi, idejo o skupnem pregledu projekta in mirni pripravi na prihajajoči vikend.

Kup floskul v nizu.

Na mizi je ostala njegova na pol popita skodelica druge jutranje kave in še preden bi lahko rekla, da nisem tako mislila, se je s hodnika že zaslišal zvok dvigala in ni ga bilo več.

Petek je in prisežem, da sem prepričana, da mu je tisti, ki je pisal koledar, pozabil dodati trinajstico.

Naj že mine.

Komentarji
Instagram has returned empty data. Please check your username/hashtag.