• Iskanje
    Kolumna.si

V ponedeljek bo vse drugače

Ne maram nedelj.
Odkar živimo v strogem centru enega največjih slovenskih mest, jih maram še toliko manj. Če se ravno ne odpravimo na kakšen izlet (in običajno se ne, ker je še toliko drugega za postoriti doma), se hrepenenje sobotnega večera po umirjenem nedeljskem jutru s svežo kavo z mlekom, ohlajeno na točno določeno temperaturo, sprevrže v glasno prepiranje, kdo bo pospravil kaj in v kolikem času se bo to zgodilo.
Ker, če se slučajno ne bo, sledijo kazni.
Ki minejo v trenutku, ko se oba zavedava, da bova samo še tokrat sklenila pakt s popuščanjem in desetletnici in triletniku dovolila vztrajati pri svojem Ne in Naj on to pospravi, saj ni moje.

Vsaj toliko, da popijeva kavo v miru, brez da bi se nama na uho drli čisto preglasni zvoki sinhroniziranih risank (kaj se je zgodilo s starimi dobrimi risankami, v katerih se ni cvililo in drlo?), vsebina precej dotrajane kavne šalčke pa segala toliko pod rob, da se vsaj enkrat ne bi polila med konstantnim premikanjem malega, ki vsakih 6 sekund pokliče mami in ob 7.15 zastavi že 63. vprašanje tistega jutra.

Če nam uspe, se ob dobrih nedeljah dogovorimo glede kosila in uspemo celo organizirati dopoldanski izhod ven.
Ljudje, ki živimo v centrih mest, naj bodo ta še tako lepa, priročna in praktična, vemo, kaj pomeni spraviti otroke ven iz stolpnic za manj kot dve uri.
Misija Misli si.

Prvo – otroških igrišč v bližini ni.
Če bi bila, ne bi imeli nekateri kje parkirati svojih treh avtomobilov, lastnik delavskega kombija preko ceste pa bi že zdavnaj naredil samomor  in to takoj zatem, ko bi ubil že pet ostalih nedolžnih ljudi.

Drugič.
Otroci imajo pametne telefone, igrice in družbena omrežja in za sproščanje ne potrebujejo zunanjega okolja, zraka ali gibanja. Starši potemtakem tudi ne, konec koncev imamo miru vrh glave.

No, če malce izstopaš od tega povprečja in imaš občutek, da se med štirimi stenami hitro začneš dušiti, imaš velik problem.
Predvsem ob nedeljah.

Če ob nedeljah lastniki hiš ali blokovskih stanovanj, pred katerimi je urejeno kakšno igrišče ali vsaj trava, sproščeno posedajo na sončku, kujejo načrte in pripravljajo meso, ki ga bodo ob dvanajstih spekli na žaru, se lastniki stolpničnih stanovanj polno opremimo, vzamemo s seboj vodo in prigrizke (ker bog ne daj, da mine pol ure, ko otroka ne zaužijeta hrane), se naprtimo v razgret avto in odpeljemo nekam, kjer bo druženje še bolj prijetno, mami pa bo – namesto letanja za žogo (ki mi, mimogrede, ne bi niti najmanj škodilo), v miru pila kavo in opazovala svojo obetavno prihodnost med igro.

Res je, malo sem napihnila, nekaj dodala in se čisto malo in čisto po tisto dovoljeno žensko zlagala.
Imamo park.
Lep park, tik ob Savinji. A, če predlagam sprehod v park, so nezadovoljne vsaj tri osebe, torej vsi, razen mene. Otroka bi žogo in igrala, mož pa čim manj ljudi in gužve. Tako nam ob nedeljah park odpade.
In sprehod čez mesto tudi. Ker takrat se tu sprehajajo vedno ene in iste osebe, ki zadovoljno ližejo ogromne sladolede in se ustavljajo pri izložbah zaprtih trgovin.

Varčevanje, ki ga sama ne zmorem.

Tako se največkrat zgodi, da izberemo neko srednjo varianto in se zapeljemo do urejenih in varovanih igrišč ob kakšni kavarni, preostanek dneva pa prosim za dež ali nevihto, da bi brez slabe vesti lahko končno pospravila stanovanje, otrokom pa ne potrebovala pojasnjevati zakaj ne morem po dobri uri, odkar smo dobro prišli domov, ponovno z njima ven.

Če sem čisto iskrena, sem najbolj srečna, ko se nedelja bliža koncu.
Po vsej verjetnosti se kup perila še vedno ni zlikal sam, posoda še ni skočila iz pomivalnega stroja in otroka se še vedno umazana in mastnih las podita po stanovanju, medtem ko jaz kričim, naj se umirita ali pa nas bodo izselili (in v mislih upam, da v neko lepo hiško nekam na obrobje mesta), a občutek minljivosti dneva, ki ga moram zapolniti z ustrezno animacijo in to tik pred nastopom novega delovnega tedna, je zares veličasten.

Ne, nedelje niso moji dnevi.

Komentarji
Instagram has returned invalid data.