• Iskanje
    Kolumna.si

Vse življenje, zajeto na zadnjih štirih listih

Prebral mi je pogrebni govor.
Šla sva čez štiri strani življenja, zajetega od trenutka, ko je pogledal na svet, do visoke starosti, ko ga je zapustil.
Nisem ga poznala in udobno zleknjena na kavču v topli dnevni sobi, medtem ko je zunaj deževalo, nisem razmišljala o tem, da bi ga morala.
A govor je bil tako srce parajoč, da sem na sredini začela jokati, Jernej pa je v tistem prasnil v smeh.

“Pa saj ti nisi resna, no. Saj sploh ne veš, kdo to je!”

Res je, sanjalo se mi ni, kdo je Branko, za katerega sva morala pretipkati zapis, niti nisem vedela, kdo je njegova družina. Pa to sploh ni važno.
Že od nekdaj jočem ob vsakem poslovilnem govoru in na čisto vsakem pogrebu. Tudi na tistih, ki sem jih obiskala iz solidarnosti in spoštovanja do osebe, ki je bila z umrlim v kakršnikoli povezavi.

Ko mi je zadnjič tašča rekla, da bom počasi morala prevzeti njeno delo in tudi sama začeti s pisanjem pogrebnih govorov in izvajanjem le teh, sem se, priznam, počutila
izjemno počaščeno, a me je moj Jernej hitro spravil na realna tla.
Še preden je do konca izustil, da jaz nisem za te stvari, sem vedela, da bi vsak govor, ki bi ga morala izpeljati na pogrebu, zaradi mojega neutolažljivega joka pomenil
še večjo žalost in po svoje tudi razočaranje svojcev.

Če sem iskrena, ne vem, če bi prišla do prve besede in že bi se mi spodnja ustnica tresla in – kot vedno, kadar mi gre na jok – v levem in desnem kotičku živčno lezla proti
spodnjemu delu brade.
Neskončno cenim in občudujem ljudi, ki to opravljajo brez vpletanja čustev, a hkrati na tako čuten način, da nikoli ne posumiš, da gre za profesionalnega govorca.
Moj poklon, v vaših vrstah me nikoli ne bo.

Prej na drugi strani. Za vami. Ob svojem času, se ve. Upam.

Med branjem zapisa, nekaj ur preden sva končno verzijo poslovilnega govora oddala tašči, me je prešinilo, kako nas imajo ljudje okrog nas radi.
Pravzaprav je to prešinilo Jerneja, a nisem mogla, da se ne bi še kako strinjala z njim.

Koliko ljubezni in radosti do pokojne osebe lahko izrazimo v zadnjih besedah, pred tem pa ji v življenju enkrat nismo rekli, da jo imamo radi, nam veliko pomeni in da si
brez nje ne moremo predstavljati življenja.
Kruta resnica je, da si ga verjetno res ne, a nam je samoumevnost tako blizu, da smo do pomembnih trenutkov, ki v resnici največ štejejo, mačehovski in hkrati skopuški
do izražanja. Kot bi nas to stalo bogastva, kot bi imeli na voljo ves čas tega sveta in vse odnose na varnem površju.

Kolikokrat kar tako, brez da bi zato morali upravičiti posebno priložnost, nekomu rečemo, da si brez njega ne znamo predstavljati življenja? Če ni naš partner ali naš otrok, težko sploh kdaj.

Koliko staršev, babic, dedkov in prijateljev odide brez zavedanja, da so nekaj pomenili v naših življenjih in da vse tiste okrancljane besede, ki jih hranimo za zadnje slovo,  v resnici ves čas čakajo na svojo priložnost?
Koliko priložnosti zamudimo samo zato, da pri naših slovesih nismo tiho?

Razmišljala sem, točno v tistem trenutku, ko je prebral zadnji odstavek, da imam raje govor skozi življenje in ponovitev tega nekoč že slišanega na zadnji poti.
Raje imam umirjeno tišino in pomirjeno zavest, zakaj, vse smo si povedali že v času življenja, ne pa najlepše hranili za konec.
Raje imam zavedanje, da je vse, kar govorec spoštljivo in s čustvi prebira, samo povzetek tega, kar je pokojni že vedel.

Raje. A ni vedno tako.
Včasih je edina priložnost zadnja priložnost.

Nehala sva brati, Jernej je zaprl svoj računalnik in besede zadnjega slovesa varno shranil v prozorno mapo.

Življenje je res nepredvidljivo. Nikoli ne veš, kdaj bo takšna mapa s štirimi listi zadnjič opisovala tvoj čas in ljubezen bližnjih.
Vse, kar lahko upaš je, da bo prebrana na čim bolj doživet in srčen način.
Kot dobra zgodba.
Ja, tako kot zelo dobra zgodba.

Komentarji
Instagram has returned invalid data.