• Iskanje
    Kolumna.si

Zakaj sem se odrekla svoji najljubši razvadi

Norija črnega petka se je polegla in včerajšnji dan je bil nujno potrebna deževna milina brez ihte in obsedenega spremljanja oglaševalske borze.

Noro, kakšen teden!
Letos je bilo od vseh let, odkar delam v marketingu, najhujše, ves sistem pa je na trenutke res spominjal na borzo.

Malo zaradi tega, še bolj pa zaradi dejstva, da v ta dan ne verjamem najbolj, se v petek nisem odpravila po nakupih – še kruha nisem kupila, mimogrede, čeprav potrebujem kar nekaj stvari, Zala pa tudi ves čas opozarja na zimske škornje.

Bova danes.
Jutro je še in vsi spijo, jaz pa si delam zaznamke in potek današnjega dela. Prihaja moj najljubši mesec in čeprav bi se najraje oborožila s knjigami, toplimi odejami in vrčki aromatičnih čajev, v kaminu pa bi presketal ogenj (če bi ga imela), bo v precejšnji meri tudi delovne narave. In delovna narava potrebuje dober plan.

Vse vikende v decembru imam že bookirane in če se gre zanašati na mojo zgodovino, bo sivi januar že jutri tu, zato želim svoj najnaj mesec izkoristiti še preden mi pobegne in se bo v mestu namesto prižiga lučk odvijala klavrna pospravljalnica vsega prazničnega.

Letos novoletnih obljub ne podcenjujem, a ne zato, ker bi se jih bala, temveč zato, ker ubiram drugačen pristop.

S spremembami sem začela že ta mesec in jih tako postopno, brez pritiska in nenehnega opominjanja, vnašam v svoj vsakdan. Razen z eno. S tisto še bom. Januarja.

Eden najpomembnejših mejnikov je bila opustitev mleka v kavi, čemur se še dandanes čudim. Zares iskreno čudim. In sploh ne kremžim, mimogrede.
Jaz, ki sem popila 3-4 skodelice kave z mlekom na dan, sem lepega dne, natančneje na nedeljo, ko je edini čas za skranje te jutranje sladice v miru, sprejela odločitev, da bom spila črno.

Poskus, ki se je prej v milijontih verzijah končal s kremženjem in dolivanjem mleka, je bil naenkrat izvršen. Jernej me je ves čas preizkušanja sumljivo gledal in čakal, da bom stekla po mleko, a sploh ni bilo potrebe.
Ko sem se kasneje tistega dne spraševala, kaj za vraga se je zgodilo, sem si prišla gor, da je na odločitev in njen uspeh vplivalo moje razmišljanje in ne pričakovanja iz različnih nasvetov v revijah in na forumih vzetih mnenj.
Enostavno v glavi sem sprejela, da spijem občutno preveč mleka (hkrati z vsemi mlečnimi izdelki) in da bo za vse bolje, da se to čimprej nekako konča.

Nekoč sem rekla, da je kava z mlekom moja edina pregreha (poleg čokolade, sira v tisoč in eni izvedbi, kozarcev vina ob takšnih in drugačnih priložnostih in nepriložnostih) in da se ji ne odpovem. Zame je bilo pitje kave vedno ritual. In ta ritual je potekal v velikih “šalcah” z veliko mero ljubezni. In ravno enkrat toliko mleka. Približno 1 dcl na skodelico krat tri na dan pa smo hitro na več kot pol litra dnevno, če štejem oba.

Kombinacija kave in mleka je predstavljala že pravi obrok, ki pa mi sčasoma ni več tako sedel, saj je bilo počutje po vseh nadaljnih kavah (jutranja je bila vedno najboljša) obupno. V želodcu me je tiščalo in večkrat sem imela občutek kot bi prišla z grajske pojedine, ne pa spila dveh deci kavnega pripravka.

Po nekaj pogovorih s strokovnjakinjami na področju prehranjevanja sem postopno začela ponotranjati dejstvo, da je človeški ekosistem povezan tako v mislih kot v dejanjih, vse skupaj pa lepo veže – ali reprezentatira, kot pač želimo, hrana, ki jo vnašamo vase (kar napredek, da se ti takole posveti pri 35., a?).
Nekega dne, na enem naših srečanj, je pogovor naletel prav na učinke mleka na telo in splošno počutje in takrat sem rekla, da sedaj pa enostavno moram preizkusiti.

Od tistega dne pijem črno.
Črno z vso aromo in izrazitim, na trenutke trpkim, okusom, črno, takšno brez sladkorja in brez dodatkov.
Črno kot noč pred težko pričakovano zabavo leta in črno kot jutro takoj zatem.

Kar naenkrat doma mleko ostaja.
Že ves teden imam zapakiran liter v ležečem položaju, odprtega pa sta v razmaku nekaj dni počasi spila Aljaž in Zala. Počutje je neverjetno drugače, pa nikoli nisem razmišljala, da bi tiščanje prihajalo s tega naslova.

Uživam v preizkušanju drugačnih kav in ravno zadnjič sem se ustavila v meni ljubi trgovinici v centru Celja, da bi preizkusila njihovo lastno kavo, praženo v Sloveniji . O tem, da me je navdušila izvirna izbira imen za te kave, sploh ne bom – mimogrede, na moji embalaži piše Ambiciozna Alma, je pa res, da se je na okus teh treba navaditi.
Lastnica trgovinice ni samo izjemno topla, prijetna in nadvse prijazna oseba, temveč te o izdelkih, ki jih prodaja, tudi pouči in ti da občutek, da ji je še kako mar, da stranka odide oborožena z informacijami in koristnimi napotki.

Spoznala sem, da naši okusi niso vajeni teh močnih aromatičnih okusov (Alma je sestavljena iz 95% arabike in zgolj 5% robusta), zato bo potrebno izpiti nekaj kav, da bom razvila okus po “še bi” občutku nove skodelice. Bom rekla, da sem se kar hitro navadila in da mi okus sveže mlete kave še kako prija, se pa prihodnjič zagotovo vrnem še po kakšno drugo aromo – po Naprednega Toneta, na primer, ali po Nedolžno Nežo (a niso huda imena, no?:)).

Kakorkoli, imeti lonček svoje arabike doma pa tudi ni kar tako!

Edino, kar pa me pri vsem tem izjemno moti in se vsak dan težje spopadam s tem, je usedlina. Ves dan jo zbiram v lončku in čakam, da se na vrhu nabere voda, to odlijem in nato spet čakam, da se usedlina popolnoma izsuši in jo lahko vržem v koš.
Prej smo leta in leta kavne usedline metali v stranišče in posledice še danes, pri vsej napredni tehnologiji in mega čistilih, nikakor ne morem odpraviti.
Če ima kdo skrivni recept, kako to odpraviti, bom več kot hvaležna za posredovanje.

Ravno zaradi tega (usedline, ne stranišča) sva začela razmišljati, da bi kupila kavni avtomat in se na ta način rešila problemov z izsuševanjem usedline. Izkušenj z aparati nimam, niti ne vem, katerega izbrati, na kaj biti pozoren, kako se obnese… Sanja se mi ne, po resnici povedano.
Še manj to, ali bo dejansko odpravil problematiko, ali pa bo – kot mnogo drugih njih, ki strojno opravljajo zalenarjena človeška dela, klavrno končal v omari s pozabljeno robo, meni pa bo še leta žal za stran vržen denar.

Naj zaenkrat ostane pri ambicijah, jaz pa pri svoji prvi jutranji turški. Tako ali tako pravijo, da pred prvo kavo ne smeš sprejemati nobenih odločitev.

Ali upati, da ti jo vsaj danes skuha kdo drug.

Komentarji
Instagram has returned invalid data.