• Iskanje
    Kolumna.si

Zrcalce, zrcalce na steni, povej… Ali pa rajši ne.

Zadnje dni opažam, da me na družbenih omrežjih dodaja precej osebnih trenerjev, ki imajo, za take kot sem jaz, kakopak, sestavljene izjemne diete in top napotke do zdravega in čvrstega telesa.
Prvi se mi je zdel še precej kul, ker sem mi je zdelo kar fino, da me nekdo tak opazi, kar kmalu pa sem si prišla gor, da sem jaz v končni fazi samo in zgolj njihova zaslužena pot do plačanih prispevkov, dopusta in obkljukanih mesečnih položnic. S čimer ni, seveda, sploh nič narobe. Ravno obratno. Podpiram vsako prizadevanje, da iz tistega, kar ti je všeč, ustvariš svoj posel.
Le, da ni fino, ker si ciljna publika. Ker pač si. Face it.
Nič kaj prijetno spoznanje, sploh, če si v glavi ustvariš, da si zanimiv zaradi drugih stvari, a, če bi ostalo samo pri tem, človek še nekako pozabi.

Pa ni.

Ti začetki takšnih in drugačnih opazk segajo mnogo dlje, le v drugačni obliki.
Lansko leto me je moja Zala pri izpolnjevanju opisa staršev za neko domačo nalogo spraševala, koliko kilogramov imam.
Nekako se pri tej številki vedno zadržano ustavim, zato sem samo dvakrat ali trikrat rekla, da tega podatka pa res ne bi delila z vsemi, a ni želela pustiti praznega polja in je poskusila na svoj način.

“Ok, a mi lahko vsaj poveš, če je pod 300?”

Am, what?!?
Ja, ne vem, Zala, kaj pa bi ti rekla? Saj veš, zdaj, ko si že toliko stara, da 300 ni ravno majhna številka?

Torej?

Ne vem, je rekla.
Niti se ni potrudila, da bi vsaj zgledalo, da se je zmotila. Nič.

Je pa namesto tega, potem, ko je ugotovila, da sem obnemela, raje napisala, da se modno oblačim.
Bolje.
Čeprav drži še manj kot tistih 300.

Sedaj mi občasno reče, da sem full suha in da mi vse paše, ampak takšne so vse hčere. Četudi so lansko leto verjele, da si že izreden primer in četudi se pri 3 stopinjah celzija delaš, da je bolje imeti odprto jakno, pod katero je zgolj tanka majčka (ker jopič pač ne gre) in komaj čakaš, da izgine za vogalom šole, da lahko letiš po Lekadol.
Jaken, ki bi se lepo zapele, že od lani nimam več, namreč.

Zala se mogoče še lahko dela, Aljaž pa ne, ker se ne zna.
In tako gledam zadnjič na TV oddajo o ljudeh s prekomerno težo (Moje 300-kilogramsko življenje) in pri prikazovanju 25-letnice z 270 kilogrami moj Aljažek obnemi.
Ker ni ravno nek pretiran TV-ljub, se mi je njegovo strmenje v ekran zdelo sumljivo, a je bil skoncentrirano tiho, vse dokler se ni odločil priti stvari do dna.

“Mami, kakšna pa je ta gospa?”
Hm.
“Bolna je in je pretežka,” rečem modro in se zalotim, da sem se kar malce vzravnala.

“A je debela, mami?”

Ustnici stisnem v tanko črto, kot vedno, kadar si kupujem nujno potrebne sekunde za primeren odgovor,  in rahlo pokimam.

“Tako kot ti,” doda. “Si to ti?”

?!?!?!?!

“A je mamica takšna, Aljažek?”
“Ja, ja.” Suvereno prikima.
“Kaj pa ati?”  V upanju, da vidi vse enako, seveda vprašam. Odkima. Odločno.
“Pa Zala?” Spet odkima.

“Pa jaz tudi ne. Samo ti.”
In se igra naprej.

Ok, pa smo tu.
Začnem se hihitati in med opazovanjem Jerneja, ki se zadovoljno smeji v svojem kotu dnevne sobe, razmišljam, ali je mogoče, da imajo otroci samo takšno domišljijo in, na primer, vidijo nekatere stvari trojno.

In to počnejo vse tja do desetega leta, na primer?

Najbrž ne, kajne?

Pa saj takole sploh ne vem, kaj je hujše – ljudje, ki se čutijo poklicane, da te na ulici spomnijo, da si se ojačal, ali otroci, ki brez pretvarjanj povejo direktno v obraz?
Ne bom lagala, pri obeh malce špikne, le, da bi tistim na ulici, ki ti v slogu rečejo:
“Ti, si se pa kar precej zredila, a?” In potem, ko vidijo izraz na tvojem obrazu dodajo: “Joj, ne, a veš, saj ne mislim tako, ampak, ko si bila vedno tako suha!” – najraje rekel, da ti gre prav fino (čeprav je ravno kontra), otroke pa pač vzameš v zakup.

Ampak, da sem bila suha! Ja, seveda.
Še malo in mi bo bolj nerodno, kot prej, ko sem se zredila.

Nič čudnega torej, da sem ta teden zavrnila že tretjo prošnjo osebnega trenerja (pa se ponedeljek še dobro začel ni).
Čeprav, če bolje razmislim…
Je včasih bolje, da greš nazaj osvežit zgodovino in potrdiš vsaj nekaj od tistih prošenj.

Že zaradi tega, da dobiš motivacijo in se kdaj povzpneš na kakšen hrib, poješ solato namesto sendviča in ne upaš ves dan na to, da bo še nekaj dni deževalo in boš lahko doma tarnal, kako se nič ne da, ker ni primernega vremena za zunanje aktivnosti.

In, kako prikladno, da je ravno jutri ponedeljek in lahko spet začnem, čeprav je še včeraj Ana rekla, da se sredi meseca in leta ne izplača nekaj začenjati na novo. Da je za to novo leto, ko imaš priložnost narediti kompletni reset.
Jaz bi bila takoj za, če bi to pomenilo, da se to uresniči z dnem, ko se odločiš za spremembo in ne nekaj mesecev kasneje. Zato se običajno stvari lotim pred novim letom, da mi je decembra ja še toliko huje in sem v vsej svoji shujševalni otopelosti še bolj mizerna.
Leta 2013 sem sicer tako izgubila 18 kilogramov (Jernej 35!) – z začetkom v oktobru, prosim!
Od takrat se, mojim željam in molitvam navkljub,  tak oktober še ni ponovil, čeprav ga z vsem pričakovanjem čakam že od konca avgusta dalje. Včasih že od prvega junija, ko še vedno brez slabe vesti jem vse po vrsti in se tolažim, da je do poletja še več kot tri tedne.

Mimogrede, zadnjič sem delala eno raziskavo ključnih besed in ugotovila, da je največ iskanj za sobna kolesa in orbitreke na spletu ravno od prvega do šestega januarja.

Časa je, torej, še več kot dovolj. Pa še razprodaje bodo. 🙂

Komentarji
Instagram has returned invalid data.