• Iskanje
    Kolumna.si

Resnice za zaprtimi vrati: Prepiri, ki jih ni

Zgodi se, da imava tihe dneve. Ne, lažem. Zgodi se, da imava tihe ure. Morda prej minute.
A ni bilo vedno tako.

Nekoč, bolj na začetku najine vratolomne vožnje ljubezni, je bilo tega več.
Niti ne vem, zakaj.
Morda sva bila premlada, morda so naju v takšne in drugačne situacije pripeljale prave ali napačne odločitve, morda pa je svoje naredil precej vroč in izrazit temperament obeh.
Bistvo je, da sva se nekoč veliko prej skregala in v takšnem vzdušju zdržala mnogo dlje kot danes.

Tudi več kot teden dni.

Želela bi reči, da sedaj vse urejava po mirni poti, a se me ta temperament še vedno drži in še vedno znam tu in tam povzdigniti glas in zahtevati priznanje svojega prav.

Tudi on.

To sedaj počneva na mnogo lepši (če to gre) in bolj umirjen način, predvsem pa v teh prepirih nikoli ni žaljenja ali poniževanja. Pravzaprav je prepir sedaj krajši, ker se nama ne da več in ker skoraj nimava časa za te stvari. Kljub temu pa ne morem reči, da niso pomembne. Ker so.

Prepir je pomemben v zakonu in pika. Če je, seveda, izražen, na pravi način.

Težko verjamem, da pari funkcionirajo brez prepirov, no, vsaj tisti, ki živijo skupaj in si delijo tako zasebno kot poslovno življenje.
Težko tudi verjamem, da, čeprav bi jim na prvi pogled dala, da so najmanj mirovni poslanci v ljubezni, tu in tam ne občutijo jeze zaradi drugega in jo na nek svoj način tudi izrazijo.
Saj ni treba, da letijo krožniki in se odkruši del novih vrat v dnevni sobi.
Dovolj je že, da se zvečer vidi jasna ločnica na postelji, da se prav tam, kjer se običajno stikata obe odeji, vidi zlikan del rjuhe, napete čez oba jogija, on in ona pa sta jezno obrnjena vsak v svojo stran.

Priznam, prepiri me utrudijo in tišine, ki z zadnjim vzdihom ali neprimerno besedo izletijo iz ust, ne maram.
Moti me ta odsotnost glasu, moti me drugačno premikanje in meni nepoznani gibi, motijo me ugibanja, kaj bova sedaj s kakšnim dogovorom, ki ga morava sprejeti tisti dan in kako izpeljati projekt, če ne komunicirava.

Vem, da bi se lepše slišalo, če bi rekla, da jasno ločujeva zasebno in poslovno, a ga ne zmoreva vedno.
Včasih se skregava zaradi kakšne pomembne stvari, v največji meri pa so to banalne malenkosti čisto običajnega vsakdana.

Kdo več naredi doma, na primer.
Kdo je dal Aljaža večkrat spat in zakaj pri vsej svoji pameti in sposobnosti še ni razvil aplikacije, s katero bi z enim samim magičnim gumbom na eni izmed svojih neštetih naprav, enostavno ukazal premik uporabljenim nogavicam iz spalnice v pralni stroj.
Ali vsaj kopalnico.

Skregava se tudi, ker on znatno preveč dela in ker se to znatno preveč pozna na njegovem zdravju, a se ves čas pretvarja, da je z njim kot z dobro postavljeno oglaševalsko kampanjo na Googlu.

Če bo optimizirana kot mora biti,
bo odličen tudi roas.

 

Da temu v vsakdanjem življenju, sploh pa pri zdravju, ni tako, mu težko dopovem. Prepričana sem, da včasih zase misli, da je generator neskončnih zmožnosti.
Včasih se še zgodi, da sprejme kakšno odločitev in reče, da bo manj delal, a se je drži dan, dva, nato pa vse pade v vodo, on pa v stari element zagnanosti.
Pri nas nenehno gorijo zasloni treh prenosnikov in dveh velikih monitorjev.
Če izklopimo vse radiatorje, se brez problema lahko celo sezono ogrevamo samo na to, prisežem.

A mi je po svoje te vrste prepir veliko ljubši kot prepiri, ki jih ni.

Prepiri, ki jih ni, se pogosto dogajajo parom in zakoncem, ki dajejo ves čas občutek, da so najsrečnješi na tej zemeljski obli.
Kamorkoli gredo, se pari brez prepirov obnašajo, kot bi jih ravnokar nekdo nataknil na zlato palčko in začel ovijati po posodi sladkorne pene v najprestižnejšem zabaviščnem parku.
Poznam takšne.

En sam velik nasmeh jih je in, ko jih srečaš v dvigalu hip zatem, ko je vsa stolpnica odmevala od njihovih težkih vibracij, se smejijo in te z največjim nasmeškom pozdravljajo in sprašujejo o vremenu, otrocih in službi.
Realnost pustijo doma, z obraza pa jim kljub velikemu nasmehu, ki ga sama ne premorem niti v svojih najboljših trenutkih, veje čudna in otopela žalost in strah.
Strah pred tem, da se bo videla nepopolnost družine.
Družine, ki ni po pravilih učbenika in družbenih omrežij.
Zadržujejo to jezo in bes in se pretvarjajo, da za vrati njihovega bleščečega doma ni nesporazumov, padcev in grdih življenjskih izkušenj.

Raje sem glasna, priznam.
In raje imam, da mi takrat z obraza veje jeza kot narejen nasmešek.
Veliko raje se po prepiru odpravim ven in prisotne v dvigalu s težavo pozdravim in se takoj obrnem stran, da me spodnji sosed ne bi spet začel nadlegovati z nepomembnimi malenkostmi o vremenu in o tem, v kateri razred hodi Zala, čeprav se to pogovarjamo vsako sleherno jutro na poti v šolo.
Veliko raje.

Ker tako vsaj vem, da ventili delujejo in, da sem pravzaprav čisto človeška.
Da mogoče prepira res ni slišala vsa stolpnica, ga pa zato ne bo skrival niti moj obraz. Ker je človeški in, ker so čustva normalna. Brez zatiranj in skrivanj.
Surova, pristna, prav takšna kot so.
Ker tako, poleg vsega drugega, vsaj vem, da bo to ohranilo najino vezo in zakon in naju naredilo še močnejša in bolj povezavana.
Ker s tem, konec koncev, tudi najinima otrokoma sporočava, da je konstruktiven (!) in nežaljiv prepir del življenja, da obstajajo konfliktne situacije, ki znajo biti neprijetne, a se da vse rešiti, če se s tem soočiš in si dovoliš izraziti svoja čustva.

Leta nazaj mi je tašča rekla, da je prepiranje umetnost in da se je prepirati potrebno znati.
Kljub temu, da umetnost obožujem in se zavedam teže teh besed, še nisem čisto tam.

Čaka me še nekaj dela, še nekaj tihih voženj v dvigalu, še kakšna noč z razprto rjuho in jutro brez komunikacije, a kljub temu z odlično kavo.
Ker to pa si, ne glede na vse prepire, jezo in slabo voljo, vedno skuhava drug za drugega.

Komentarji
Instagram has returned invalid data.