• Iskanje
    Kolumna.si

Zakaj bo oče mojih otrok vedno na prvem mestu

Samo še nekaj ur in poletja bo konec.
Dolgega, vročega in na trenutke nevzdržnega poletja betonskih mest.
Plapolam z lahkotno obleko, da bi umetno ustvarila nekaj vetriča in pod nenaravne materiale spustila dotok svežega zraka, a se moje početje zdi precej ubogo in čisto preveč ponesrečeno.

Petek dosega svoj vrhunec.
Zaključila sem s službo in v mislih pripravljam večerjo za vse štiri. Domov se po enem tednu vrne Zala.
Še malo in se bo treba odpraviti po njo, jaz pa še vedno kolebam med ginom, pivom in vinom za ure, ko bosta oba obležala in bova po napornem tednu z Jernejem končno nekaj časa sama.
Najin ritual je to in zato obožujem konce tedna. Če kaj ne pride vmes, so čisto najini.

Vse tja do šeste ure, ko Zala zaključi s treningom, naša življenja divjajo in vsakič znova se mi zdi, da sem se komaj zbudila na ponedeljkovo jutro,  že se v petek popoldan, hip za tem, ko oddam Zalo na treningu, sprehajam med policami v supermarketu in nabiram stvari za prihajajoči vikend.
Čeprav sem večino časa prepričana, da bodo popoldnevi konec tedna samo naši, se redko zgodi, da petka po službi ne zaključim v še eni živčni vojni sama s seboj in vsem,
kar sem si zadala za nov delovni teden (in moram o tem razmišljati, še preden se konča trenutni), živčnost pa še kako uspešno prenašam na vse okrog sebe.

A danes je drugače.
Ta teden se je zgodilo ogromno stvari in nekateri dogodki so se mi še posebej vtisnili v spomin in zasidrali v srce.
Surovo, brez olepšav, brez mask.
Vse, kar ti življenje v enem trenutku postreže na pladnju, tako nepričakovano, da obstojiš kot vkopan, na noge pa se v hipu vsuje cement in se tam zasuši. Za hip se
je zdelo, da se je zasušil tudi na srcu in v moji duši.

“Danes bi pivo,” reče in prekine moj tok misli. Vino mi ne sede, še doda in čaka na moj odziv.
Odkimam. Stisnem ustnici in pričakujem odgovor.

Vino bom.

Razmišljam, koliko časa že imava tak običaj, a se ne spomnim.
Najbrž vse od začetka, le, da sva takrat več hodila ven, sedaj pa greva manjkrat. Včasih ga zamenjava s kakšno drugo izbiro in greva v savno, na kosilo ali samo na izlet. Včasih se voziva z avtom in pogovarjava kot bi se ravno spoznala in bi naju vse skrivnosti drugega zanimale in navdajale s pustolovščino. Obožujem dolge vožnje z njim in prepričana sem, da bodo do konca ena mojih najljubših skupnih aktivnosti. Takrat je mir in ni motečih dejavnikov, sva le midva in najine besede, nenamerni, a dobrodošli spontani dotiki.

Večino časa sta z nama otroka, a ne vedno.

Zadnjič mi je neka znanka rekla, da nikoli v življenju ne bi mogla imeti partnerja raje kot svojega otroka. Sama ljubezni do otrok in do partnerja ne morem enačiti, ampak sem prepričana, da nisem edina.

“Najprej je otrok, potem je partner in potem sva midva,” je rekla. Suvereno in brez kančka dvoma, s točno takšno odločnostjo kot se je pred leti odločila na svet spraviti svojega otroka.

Uau, kako zmoreš, sem pomislila.
Stala sem na dežju in za hip pozabila, da sploh nimam dežnika. Presneto!
V resnici niti ne vem, ali me je bolj presenetilo dejstvo, da to zmore ona, ali dejstvo, da je njenemu partnerju tako prav.

Ker meni ni.
Verjamem, da če bi bilo drugače, ne bi bilo prav niti Jerneju.
Vsaj dokler vsi živimo pod isto streho in mora biti kemija med staršema, da vse štima. Mora biti, je, kakor je.
Zato verjamem, da sem mnogim čudna, ko rečem, da je v družini vez med partnerjema bistvenega pomena. Bistvenega, osnovnega in daleč pred vsem.
Ljubezen do otrok je nekaj naravnega, prirojenega, je nekaj, kar je ves čas prisotno in ne glede na vse, tudi iskreno.

Ljubezen med partnerjema pa je lahko jeba.

Čista jeba.
In kruta resnica je, da se še zaveš ne dobro, kdaj se jeba začne. Kar naenkrat te udari, klofutne, zalima na zadnje prebarvano steno otroške sobe pred leti in ti reče:

“Na, evo, zdaj pa imaš! Ne grem se več!”

In kaj ti ostane?
Ljubezen do otrok, stanovanjski kredit, čakajoče položnice in ugibanje, kako odslej hendlati brez dosedanje življenjske opore. En ali drug.

Ker, ne glede na to, kako zelo verjamemo, da nas bo partner v osnovi ljubil, če bomo samo in zgolj matere ali očetje njihovim otrokom, se to najverjetneje ne bo zgodilo.
Ne zaradi tega, ker bi se kdo počutil zapostavljene, temveč zato, ker smo odrasli in ker odraslo ljubezen pogojuje še kaj drugega kot brezpogojno razodevanje otrokom. In da dodam še, čeprav nerada – okolici, ki v vsakem trenutku od nas zahteva našo popolno pozornost in pripravljenost na takojšen odziv.

Partnerska ljubezen je intimna. Drugačna. Jebena, če želite. Ker ja, zahteva ogromno dela in še več vlaganj. Enim to uspe brez posebnosti, drugi vložijo malce več.
A dejstvo je, da je treba vlagati vanjo.
Čeprav se zdi, da je samoumevna in tako mora biti. Čeprav smo komaj začeli graditi dvonadstropno hišo, na poti pa je drugi otrok in si že dve leti delimo bančni račun.

Let’s face it, če bi bilo tako enostavno, bi vsi ostali skupaj za vse večne čase.

Toliko o ljubiti otroka bolj kot partnerja. Kar, v prvi fazi, še enkrat poudarjam, sploh ni primerjave, pa vendar.

Dva dni nazaj sem brala blog Petre Greiner, v katerem opisuje življenje z otrokom s posebnimi potrebami in partnerstvo pri takšnih izzivih.
Kako hudo je v resnici lahko in kaj vse življenje s takšnim otrokom skriva v ozadju, žal, vem že brez tega bloga, a se mi je tokrat v ospredje bolj  vtisnilo Petrino dojemanje partnerstva.
V blogu namreč opisuje, da si z možem privoščita eno ali dvodnevni pobeg vsaj enkrat na leto. Raje to, kot bi plačevala terapevta, še doda.
Kljub hudo bolni hčerki in dvema mlajšima otrokoma. Ker, kot razberem iz zapisa, drugače ne bi šlo. Ona ne bi zdržala. Še manj onadva.

Midva imava to življenjsko srečo (in kot to napišem, me je zaradi meni dragih oseb groza, a je čista resnica), da sta oba zdrava. Oba znata oziroma bosta nekoč znala
poskrbeti sama zase in čeprav je Aljaž še “moj dojenček” (pa tudi Zala je bila do šestega leta:)), ne potrebuje več istega stika z mano kot v prvih dveh letih.
Ja, potrebuje mojo navzočnost, moje branje ene in iste pravljice zvečer, moje stiske, poljube in nenehna prigovarjanja, da ga (ju) ljubim.
In vse to mi, zaenkrat, uspeva. Toliko bolj, kadar sem zadovoljna sama s sabo in pomirjena z dejstvom, da uspevamo kot družina.

Da me mož neznansko ljubi. Da jaz še vedno in še bolj ljubim njega.

Čeprav včasih, ko se tudi pri nama zgodijo dnevi tišine, to ni tako zelo enostavno.

Zato si včasih, ko enostavno ne zmorem več uspešno krmariti med obveznostmi, vzamem dopust in dan preživim samo z njim. Če ne gre drugače, samo za nekaj ur, dokler sta otroka v vrtcu in šoli. Da greva na kosilo, se povzpneva na kakšen hrib ali pa samo leživa na kavču in brez poglabljanj v neke jedrne teme, gledava film, nanizanko ali kakšno oddajo.

Vem, da je mnogim to čudno. Kdo si še vzame dopust, če nima slučajno kaj nujnega za opravit?

Resno?

So prosti dnevi – edini, ki pravzaprav štejejo, res rezervirani samo za obiske zdravnikov, opravke po uradnih ustanovah in gradnjo hiše?

Leta nazaj sem sprejela odločitev, da moža, vsaj dokler ga ljubim (in nisem skregana z njim) nikoli ne bom postavila na drugo mesto. Imela sem to srečo, da je z rojstvom Zale in kasneje Aljaža sam odstopil iz tega mesta in jima ga prepustil za nedoločen čas.
Danes sem prepričana, da mi zaradi vseh njegovih dejanj, ki jih izvaja in nudi kot oče in mož, zadana prisega uspeva še bolj.

Ne, nikakor nisem samo mama.
In prav mogoče je, da mi manjka kakšna dimenzija materinstva, a zaradi nje, verjamem, ni nihče oškodovan.
Prepričana sem, da mi manjka tudi kakšna dimenzija partnerstva, a se je še toliko bolj veselim, ker je priložnosti za nova znanja in izkušnje še dovolj.

Za začetek že ta večer.

Vino bom. Končna odločitev.

Komentarji
Instagram has returned invalid data.