• Iskanje
    Kolumna.si

Doma smo. Spet.

Po dveh urah, ki sta tokrat izjemoma minili tako hitro, da skoraj nisva zaznala, smo prispeli domov. Aljaž je vso pot spal, najinim pogovorom, kot vedno, pa ni bilo konca.
Preseneča me ta najina povezava, te konstantno odprte teme, zaradi katerih se mi zdi, da je eno življenje, ki ga deliva, premalo. Kot bi ves čas imela druge sogovornike z istim čutom in smislom za konstruktivno komunikacije.

Čudovit vikend je bil. Prvič smo se odločili, da Jernejev rojstni dan proslavimo na drug način – ne, da smo mi gostitelji, temveč, da smo mi tisti, ki gremo gostovat.
Julija in avgusta praznuje skoraj cela družina in tako smo začeli že pretekli vikend z rojstnim dnem mojih nečakov, ga nadaljevali z mamičinim rojstnim dnem in včeraj zaključili z Jernejevim. Ta se je, kot se je zdelo že na samem začetku, začel že v petek, ko smo se pozno popoldan v navalu najhujše vročine spravili v natrpan in od vročine razbeljen avto in krenili proti Črnomlju.

Rada grem tja.

Daje mi občutek svobode, ko lahko za nekaj dni zapustim blokovsko življenje razbeljenega mestnega središča in se podam v čisto drug svet, ki se s čarobno hiško in naravno teraso pred njo razprostira tik ob črnomaljski Dobličici. Kadar grem tja, nisem več samo mama in nekdo, ki ga ves čas skrbijo obveznosti. Tam je neke vrste popoln mir, ki ga potrebuješ po drvečih dneh. Je popolno okolje, ki na vsakem koraku, delu grmička in sveže pokošene trave daje občutek, da je vse tako kot mora biti.

Otroci v treh dneh niti enkrat ne pokličejo mami ali ati in so veliko manj lačni. Pa ne zato, ker bi ves čas nekaj delali, ampak, ker enostavno pozabijo.  To je okolje, kjer otroci redko povprašajo po telefonu in risankah, ker je vsega toliko okrog njih, da nimajo časa, saj so ves dan na svežem zraku, se podijo okrog in raziskujejo na svoj zvezdav način.

Obožujem takšne kraje.

Zaradi narave, počutja in občutkov, ki jih pustijo še dolgo zatem, ko nismo več tam. Predvsem pa jih obožujem zaradi tega, ker sem tam lahko to, kar sem, z ljudmi, ki se popolno vklopijo v moj energijski prostor – čisto in samo zaradi tega, kar so.

Obstaja rek, ki pravi, da se druži z ljudmi, ob katerih ne potrebuješ telefona. Čeprav se v današnjih časih, ko imamo telefone zraven še na stranišču, pri kosilu in na kavi s prijatelji ali stranko, zdi, da je to nekaj nemogočega, vidiš, da je to bolj kakršenkoli pritisk družbe zgolj naša odločitev.

Srečna sem, da z leti sprejemam vse več in več takšnih.

Prijetno spočita sem.
Kljub vožnji in vročini, ki se menda šele dobro začenja, uživam zadnje nedeljske trenutke med opazovanjem Aljaža pri igri in si potihem želim, da bi se Zala domov vrnila predčasno. Če zanemarim, da je doma prespala iz četrtka na petek, je na počitnicah že osmi dan, vrne pa se šele v nedeljo. Njej je, seveda, všeč in niti sama ne morem reči, da nisem zaznala njenih iskric v očeh v prejšnjem tednu, ko je uživala na počitnicah pri moji sestri (sedaj pa jih nadaljuje pri Jernejevi), a takšna odsotnost je kljub vsemu dolga za starše.

Pustimo se presenetiti. Avgust šele prihaja. 

 

Komentarji
Instagram has returned empty data. Please check your username/hashtag.