• Iskanje
    Kolumna.si

Kako smo Teden restavracij spremenili v Teden renovacij in kaj se bo zgodilo čez 2 meseca in pol

Večer je in zdi se, da ga od petka sploh nisem dobro zaznala.
Ta čas v letu je pri nas vedno svojevrstna norija.

Praznovanja, druženja, nakupi, priprava hrane in streženje pijače.
Letos sva se odločila, da ta, sicer najbolj dirkalen, teden začiniva še s prenovo. Delno. Samo z beljenjem, pravzaprav.

Po tistem, ko sem bila prepričana, da je udarila moška kriza srednjih let in se je Jernej vpisal v glasbeno šolo, je zadnjič najavil, da si mora najti hobi, ki nikakor ni povezan z računalniki, internetom, oglasi, tabelami in optimizacijami.
Da bo pleskar, je rekel. Morda tudi za druge. Tako, čez kak vikend tu in tam (si me predstavljate zdajle, ne da?).
No, za par centimetrov mi še dvignite obrvi in odprite usta, da zazijajo do Žalca in dobili boste moj izraz ob tej izjavi.

“Boš pa en vikend igral na kitaro v mestu, drugega pa belil stanovanja. Kaj pa je to takega?”

Kitaro je sicer odpovedal (a bejž, no bejž), sva se pa zato s toliko večjo vnemo odpeljala v Obi po malarijo.
Ne po bolezen.
Čeprav jo ob vseh tistih svedrih in mašinah lahko brez težav dobim. Tudi brez prenašalcev. Nisem za te stvari.
Nakupila sva vse potrebno in se opremljena z bojno opremo podala proti domu preizkusit, kako je, ko se moraš kar naenkrat soočiti s prekrivanjem sledi voščenk, barvic in
flumastrov, razbohotenih po vseh najbolj vidnih stenah Aljaževe sobe.

Jebeno.

Ne bom se opravičila za ta izraz, še danes preklinjam svoja popuščanja in vlogo “kul” starša, ki otrokom dovoli izraziti svojega umetniškega duha na steni otroške sobe.
Moj umetniški duh je s tem sproščen, barvice pa spravljene na vrhu 2,5 metrske omare. Doseže jih nihče od nas ne več.
Za vsak slučaj.

Aljaž se je odločil za steno v roza in zeleni barvi. Ustregla sva mu pri zeleni, vijolično pa si bo lahko hodil ogledovat k Zali.

“Pa če jo mam lad lozo balvo”, je rekel, ko je videl, da bo ena zelena in ostale tri bele. In zraven še, da bo Branko v vrtcu kap zadela, ker se otloci samo delemo, delemo, delemo.

Verjamem, Aljažek, tudi mene bi. Pa se doma samo en otrok dele, dele, dele.

Da ne bi bilo preveč enostavno, sem si v soboto zaželela še gostov, kar pa pri meni pomeni en kup pospravljanja, pomivanja in živciranja, če ni vse kot sem si zamislila
(v mislih, ki ne vključujejo otrok, igrač, umazanega perila in ostalega dela, je vse to pripravljeno v dveh urah).
Lušten dan, prijetno druženje in obujanje lepih spominov je prevesilo dan v noč, jaz pa sem zvečer, ko sem proti enajsti začela s pospravljanjem kuhinje in ostale hrane,
pojedla še vse, kar bi brez težav lahko pustila za nedeljo ali se namesto tega raje držala kakšne pomaranče ali mandarine.

Da mi ne bi tako škodilo, je oni dan rekla Zala. Za zdravje.

Noč je bila obupna, kot vedno, kadar zvečer poješ pol planetarnega pridelka in nazdravljaš z rujnim.

Za vsak slučaj sem šla spat v Zalino sobo k Aljažu na njegov jogi, a sem se sredi noči zbudila totalno prestrašena, ker je vame zijala plastična punčka Nina,  ki sta mi jo mami in oči prinesla iz Zagreba, ko se jih pri nas še ni dobilo.
Nino ima sedaj Zala (in Aljaž), malo pa je manjkalo, da bo bila tisti večer zaradi nje ob mamo.
Na hitro sem jo obrnila stran in prekrila z odejo, da me slučajno ne bi zijala vse do jutra, ko bi se mi zaradi pararel s takšnimi in drugačnimi filmi, še zmešalo.

Kljub prepričanju, da je ne bo, je prišla nedelja. Prekmalu.

Vzhičenje ob beljenju je malce zbledelo, a smo do večera že dokončno prebelili in pospravili nazaj vse pohištvo in se šli družinsko življenje.
Nobene hude aktivnosti ni bilo, starša utrujena, Zala v pričakovanju večera pred TV, Aljaž fizično pred TV z avtomobilčki in Legovomi “ludeki”,
dokler se ob nekaj do devetih mati ni končno sprijaznila, da tudi tokrat ne bo zaspal sam od sebe v dnevni in ga bom lahko samo elegantno prestavila v njegovo posteljo, kjer bo spal še vso noč.
Verjetno, ja.

Še pred tem, torej pri kosilu, me je Aljaž vprašal, zakaj on ne sme reči pička, špička pa lahko, a mu nisem znala odgovoriti.
Mogoče bi mu, če ne bi bilo sobote.
Pa sem rekla samo, da ni tako lepa beseda in je bolje reči kaj drugega.

“A samo špička?”

Ja, sine, samo špička.

“Kaj pa je pička, mami?”

Tišina.

Samo zelo, zelo grda beseda, Aljaž.

“Kdo ti je pa to rekel?” sem bila radovedna.

“Zala.”

Itak.
Dva dni pred dopolnjenim desetim letom. Do -najst nas loči še 367 dni.
Kar v redu.

Končno je ponedeljek, pričakuje se obisk mojih staršev in stare mame, jutri se namreč gospodična poslovi od enojne številke. Če izkušnje kaj pomenijo in če upoštevam,
da je teh za devet let, se bo tudi ta oktobrski rojstni dan zapraznoval do novembra. Takrat se začnejo že drugi, potem pa je tako veseli december.

Samo še dva meseca in pol me loči do začetka hujšanja.
Madonca, čas beži!

Komentarji
Instagram has returned invalid data.