• Iskanje
    Kolumna.si

Koliko stane popravilo psa in kje imajo krave lulčke

Peljali smo se na letališče.
Lilo je kot iz škafa, Aljaž je bil še ves zaspan in Zala nejevoljna, midva pa sva navdušeno pričakovala tisti občutek, ki ga pričarajo letala, množica odhajajočih in prihajajočih, prazni taksiji na dovozu in klici pomembnih in pozabljenih po zvočniku.

Termometer v avtu je kazal 12 stopinj, brisalci so skušali sproti brisati sledi naliva in zadnja smolnata sled na steklu, ki jo hranimo za spomin ne letošnji dopust pod borovci, je pri preskakovanju desnega krila brisalca moteče opozarjala, da je čas za odstranitev.
Že po dobrih 15 minutah vožnje je zadnji del avta naznanil, da je lačen in ker sem kot dobra in vestna mama to predvidela že doma, sem na “pot” vzela malico. Jernej se je iz srca smejal, ko je videl, da iz plastične modre posode vlečem ameriške palačinke, ki jih je pripravil za zajtrk (pri nas je namreč tako, da Aljaž ob prvem jutranjem stiku  z dnevno svetlobo, ne glede na to, da je še 17 sekund nazaj globoko spal, reče, da bi nekaj jedel in mu, visočanstvu, vse živo takoj začne pripravljati vse mogoče za od zob).

“Pa saj bi jim kaj kupila za jest na poti. Pa kdo na tem svetu nese palačinke na letališče?”
Dvignila sem obrvi in v tanko režo stisnila ustnice. Jaz, morda?
“Ti si ja zmešana.”

Ravno med najinim pregovarjanjem in režanjem je Aljaž rekel, če lahko gremo zdaj domov, ker do vhoda v Tuhinjsko (on, seveda, ni vedel, kje se nahajamo) še ni videl nobenega letalota in izlet ni tako fajn, Jakob pa mu v vrtcu tudi ne bo verjel, da je videl letala, zato sploh ne bo nič povedal.
Bi pa imel doma kravo, na primer, in račke in enega pujsa (razen pujsa je vse videl na poti). Na vprašanje, kam vse bi to doma dali, je mirno odgovoril, da v Zalino sobo.
In sekundo za tem še:”Kje imajo klave lulčke, ati?”

“Biki imajo lulčke, Aljažek.”
“A take feeeeejst velike?”

Tišina, khm, no in “poglej, še ene krave so tule! “moment, ki reši nerodno vprašanje.
“Poglej, ati, ta klavica je pa tako majčkena, da je skolaj že kozica!”

Ne skoraj, Aljažek, je kozica. Ki je to v osnovi, torej ni krava, ki izgleda kot koza.

Zala bi, seveda, imela najraje psa, čeprav se jim že na daleč izogiba, ampak se ji zdi to odlična priložnost, da se z njimi spoprijatelji in je ne bo več strah.
Ko sem ji oni dan na poti v knjigarno, kamor sva v največjem nalivu šli nakupit šolske potrebščine, rekla, da pes, četudi ga dobiš zastonj, nekaj stane, ni mogla verjeti, kaj bi to lahko bilo. In je spraševala in vrtala.
Ok, vsak dan ga bo peljala ven, je zaprisegla. Tudi zvečer, ko se ji ne bo dalo in bo slučajno že eno uro prej kot običajno skopana, razčesana in v pižami. Tudi zjutraj, ko bomo še vsi ostali spali, sploh ne bo več želela najdlje spati. To pa ne.
Skrbela bo, da bo čist in sit. Četudi iz njene žepnine.

“Kaj pa potem še toliko stane?”
Veterinar.

“A, če bi bilo popravilo psa zastonj, bi ga pa lahko imeli?”

Seveda ne, edino, če bi stanovali v hiši in bi imel tudi pes več svobode.
“A, če bi bila vsa popravila psa zastonj in bi stanovali v hiši, bi ga pa lahko imeli?”

Ja, draga Zala. To pa itak! In reče se zdravljenje, ne popravilo. 

Komaj čakam, da se preselimo, je še dodala in še preden sem lahko na to kaj odgovorila, je že švignila v notranjost mestne knjigarne in se zatopila med najprej same ne nujne stvari, ki priloženemu seznamu potrebščin sploh niso prišle niti blizu, kaj šele, da bi se tam nahajale.

Tudi današnji izlet ni bil na seznamu. Bolj kot Z&A sva si ga želela midva, ampak sva to zavila v celofan.
Kljub temu je bil fantastičen, saj nam je uspelo spremljati popolno dogajanje letališko nedeljskega popoldneva na zasedeni pisti, polni letal, ki čakajo na vzlete po nekaj minutnih zakasnitvah. Logostika, ki ji ni para, je popolnoma prevzela tudi oba otroka in tako smo videli vzlete, mislim da, osmih letal (in tri pristanke), jedli enormne kepice sladoleda in okusili prvi avgustovski hlad v nogah.

Zala si še ni premislila glede letenja – prepričana je, da večino letal strmoglavi (National Geographic, thanks a lot za vse tiste oddaje o nesrečah, ki jih kar požira), Aljaž je vso pot nazaj spraševal, kdaj gremo zdaj na to letalo, midva pa sva, kar je malce nenavadno za naju, precejšen del poti zamišljeno molčala in vsak na svoj način uživala v zadnjih brezskrbnih urah prostega dne.

Polna luna je in poletje se počasi zaključuje.

Komentarji
Instagram has returned invalid data.