• Iskanje
    Kolumna.si

“Miklavž nima rad piškotov, dajva mu rajši zenelavo.”

Prvi mož je opravil svoje, darila so pobrana, zelenjava tudi.

Letošnji prihod Miklavža je nekoliko odstopal od povprečja, a smo se že navadili, da naš fant včasih ni ravno običajne sorte in se kakšna stvar malce drugače obrne kot bi se sicer.
Moj Aljažek je namreč en poseben fantič in zgodi se, da se mu večkrat na dan od srca nasmejim. Tudi takrat, ko bi bilo bolj primerno, da bi mi bilo nerodno.

Včeraj zvečer pripravljava krožnik za Miklavža in ko sem predlagala, da bi nanj postavila piškote, je najprej začudeno pogledal, nato pa me vprašal, zakaj je to dobro.

“Da se bo najedel, ko pride. Verjetno bo lačen.”

“Miklavž nima rad piškotov, mu bova dala rajši zenelavo.”

Na njegov predlog sva na krožnik postavila korenje, rdečo papriko in tri odrezane koščke francoske štruce.
Ko se je zjutraj zbudil, je vprašal, če lahko zdaj poje tisto papriko, a si je ob pogledu na darilno obložen krožnik premislil.

Še preden je pogledal v vrečko, je potipal kruh, dodal, da je že star in ga Miklavž najbrž  ni mogel pojesti, nato pa od sreče skoraj prebudil pol mesta,  ko je v vrečki zagledal kinder jajčko.
Ostale čokolade, sadje in zvonček za na kolo, ki si ga je na smrt in življenje želel še  prejšnji dan, ga niso kaj prida ganili, a, ker se fant rad žrtvuje, je – še preden je odšel prvič to jutro na stranišče, pojedel 3/4 čokoladne vsebine svoje in še Zaline vrečke.

Naši Miklavži so namreč bolj staromodni.
Malo zato, ker me od vse potrošnje že boli glava, malo pa zato, da ne bi darila izgubila prvotnega namena.
Pa tudi, roko na srce, trikrat v enem mesecu se ubadati s tem, kako v 20€ spraviti največje želje, najmanj časa, še manj potrpežljivosti in še več čarobnih palčk,
da kljub zategovanju denarnice dobim vsaj 1/4 tistega, kar želita, ni ravno na moji decembrski wish listi. Kruta gor ali dol, nič nam ne manjka in resnično ne vem,
zakaj bi morali potem to ubijati z nekimi dodatnimi materialnimi stvarmi.
Dedek Mraz še pride.

Čeprav imam občutek, da Zala že malo bolj ve za te stvari,
me je vseeno presenetil njen strah pred spanjem v svoji sobi včeraj zvečer.
Nekaj časa se je še zabavala na ta način, nato pa sem jo opazila v najini spalnici, pokrito čez glavo.
Da jo je strah spati pri oknu, ker ni čisto prepričana, da je bila letos tako pridna, da Miklavž ne bi pripeljal koga s sabo in bi ti možiclji tolkli po oknih.

Mogoče ta njen strah izvira še iz prejšnjega stanovanja, ko sem želela pričarati pravo miklavž-parkljevo vzdušje in sem – potem, ko sem se delala,
da grem na stranišče in pustila Zalo in Jerneja sama v ogromni dnevni sobi z ugasnjenimi lučmi (ker smo na prihod Miklavža čakali pri svečkah) –
kar naenkrat na grobo in glasno s palico potolkla po ogromnih lesenih vratih tedanje dnevne sobe.
Slišala sta se dva krika in čeprav ju moj namen ni bil na smrt
prestrašiti, se tisti večer in še mnogo njih po tem dogodku Zala niti za pol metra ni ločila od mene, Jernej pa je najbrž še danes prepričan, da se mi je utrgalo.
Najbrž res ni čisto normalno, da petletnega otroka, ki ga je že tako strah parkljev, prestrašiš s tolčenjem po vratih.

Odtlej svojih preobrazb v druga bitja ne prakticiram več, strah pa je še vedno prisoten.
Če ne drugega, imam vsaj tisti večer pred prihodom mir. Darila pa se kljub temu znajdejo na krožniku ali kasneje pod jelko.

Mimogrede, lansko leto smo imeli čisto pravo smreko. Ves december je dišalo po praznikih in čeprav je zasedla pol dnevne sobe, se mi še danes toži po njej.
Glede na prostor, ki ga imamo trenutno na voljo, bodo letos darila kar poleg adventnega venčka na kuhinjski mizi.

Če kdo ve za manjše prave smrečice, bom vesela namiga. Če ne drugega, jo bom vsak dan prestavljala iz enega v drugi prostor. Samo, da bo.

Počasi zaključujem.
Ura je skoraj 11 zvečer, čakata me še dobri dve uri dela, jutri pa je že petek.
Aljaž me je pred spanjem vprašal še, ali je zdaj škrat prinesel vsa darila in ali bo dobil kaj še jutri.
Na moj odgovor, da to ni škratek, temveč Miklavž, je le odkimal, rekel, da Miklavža še ni videl, škrata pa je, in brezksrbno zaspal.

Čez dobro uro imava z J obletnico. Stavim, da se bo spomnil šele popoldan, ko bom domov prinesla buteljko vina, on pa se bo pretvarjal, da je to vse petku na čast.

Na slavnostno večerjo ne greva, ker greva v soboto na koncert Sidharte.
Še dve leti imava do uradnega alarma za prvo krizo po sedmih letih, zato ju je treba izkoristiti.

Komentarji
Instagram has returned empty data. Please check your username/hashtag.