• Iskanje
    Kolumna.si

Ne bom se več iglal s kockami, u pi*** matelno!

Točno tako se je slišalo.

Hip zatem, ko sem v dnevni sobi slišala trušč, ki nastane, ko šop kock, ki ne želi ubogati otrokovih želja, prileti v oviro, je sledil besedni izliv. Ne vem, kdo od naju je tisti trenutek povzročil večjo tišino – on s tem, ko se je (najbrž) zavedal, da mi to ne bo všeč, ali pa jaz, ki mi to res ni bilo všeč. A le kje drugje lahko triletnik sliši in od koga nekaj takšnega povzame?

Vzgojiteljice v vrtcu sigurno ne.
Čeprav bi bilo lažje. Zame.

Jaz ne preklinjam. Čeprav prihajam iz krajev, kjer domuje kar nekaj tistih sočnih, pristnih delavskih kletvic in čeprav je vsakdan našega otroštva obvezno vključeval razne olajševalne izraze (sploh pri kakšni jezi), sem se sama izogibala temu. Moji starši ne. Ampak kdo bi jima zameril, če si “Zasavc”, je to tvoja usoda. Kot krvna skupina.

Če zmešaš te gene, jim dodaš temperamentnega in kletvice izgovarjajočega očeta, dobiš popolno kombinacijo otroka, s katerim se v mesto vedno odpraviš z malce strahu, rezerve in opravičljivih pogledov.
Sploh od dopusta dalje, ko se je prvič po vseh teh letih ne-dopustovanja moja sproščenost kazala skozi izlive množičnih, blagodejnih in pomirjevalnih kletvic. To je nekako tako, kot če leta in leta delaš in se ženeš, ne greš dopust, ko pa greš,  pa drugi dan na morju zboliš do te mere, da rabiš najmanj urgenco, operacijo ali, bog ne daj, kaj hujšega. Tako je s kletvicami. Vse življenje jih tlačiš, uglajen kot si. Kimaš in se strinjaš z vsem, si potrpežljiv, nato pa udarijo. In, oh bog, kako pašejo! No, tu ni primerjave z urgenco. Razen, če tam pristane kdo, ki si zasluži.

Očitno ne pašejo samo meni. Aljaž jih je namreč z veseljem ponotranjil in sedaj me na skoraj vsakem koraku opominja, da sem šla tokratni dopust predaleč za mamo, ki počitnikuje s svojimi otroki. In možem, ki je kar vodilni na tem področju.

“Mami, a ne da je pi*** matelna glda beseda?”
“O, fak, mami, skolaj je klokodil pojedel ževlo!”
“O, fak, vloče je ko pes!”
“Jaz bom mel tatu na luleku in ga bom skos polulal.”

Tišina.

Kadar je Zala zraven, to izkoristi in ga začne še dodatno motivirati, da vse to spet ponovi.
“Aljaž, joj, kaj si rekel?”

In čaka, da bo spet ponovil, ona pa se bo nezadržno smejala. In mu dala krila in voljo, da slučajno ne pozabi. Ona kot otrok ni nikoli govorila grdih besed. Morda zato, ker jih ni slišala.
Je pa zadnjič priznala, da si včasih želi kakšno izreči na glas in zato rada posluša Aljaža, našega zasavskega dediča.

Malo me spominja name, le da sem bila jaz v mali šoli (današnji prvi razred), ko se je porodila ta nenavadna želja.

Spomnim se, kakšen podvig so bile priprave na prvo glasno izgovorjavo kletvice. Nekaj dni sem hodila iz vrtca domov, opazovala okolico in spremljala, kdo vse lahko sliši, nato pa sem se nekega dne opogumila. Še zadnjič sem se prepričala, da okrog mene ni nikogar, da za mano slučajno ne teče kakšna vzgojiteljica, mi naproti prihaja mami ali pa me izza ovinka čaka mamina soseda teta Slava.
Ko je bil zrak čist, sem globoko vzdihnila, si čisto narahlo zatisnila ušesa in izustila.

 

“Fuk.”

Uf, ne vem, če nisem sedaj z isto težavo napisala te besede kot sem jo takrat izgovorila. Ne, mislim, da je tokrat hujše. Takrat je bilo nadvse čudno, a je delovalo tako osvobodilno, da sem ponovila še enkrat. Za vsak slučaj, če slučajno ne bo več priložnosti.
Tokrat ne bom.

Zadnji sklep naše družine je, da ne reagirmao na Aljaževe sočnice. Kadar kakšno reče, četudi je še kako v kontestu s tistim, kar misli in izreče – na primer, O, fak, danes je vloče ko pes!, stisnem ustnici v tanko črto, se obrnem stran in se poskušam ne izdati z od smeha tresočim telesom ali pa ponovim z malce spremenjenim izborom besed – “Ja, Aljažek, danes je res vroče. Sploh kužkom v tej vročini ni prijetno. ”

Ne uspe vedno, a bom to pripisala tistemu, kar starši pogosto mislimo – je pač bister in ga je težko prelisičiti. Vzgoja nima nič s tem.

Je kar lažje, a ne da? 🙂

 

Komentarji
Instagram has returned invalid data.