• Iskanje
    Kolumna.si

Nisva verjela, da bova zmogla. Do tega julija.

Letos smo šli na morje. Vsi štirje. Prvič skupaj.
Nič kaj glamuroznega si nismo nakopali na glavo, zgolj pristen dalmatinski apartma, neposredno bližino izjemno čistega morja in popoln odklop od vseh mobilno-internetnih naprav.
Tega nisem storila že leta.

Morda takrat, ko smo se skupaj s starši in sestro odpravili na dopust v Atomske toplice. In leta kasneje v Umag. Spomin pravi, da sem jih tedaj imela 12 in spomnim se, da sem med neumornim večurnim poležavanjem na plaži ugotovila, da si že vsa dekleta depilirajo noge, jaz pa ne. Čudno odkritje je bilo to in mami ni skakala od navdušenja, ko sem ji to omenila. Danes mi je marsikatera njena zadržanost in zavlačevanje pri kakšni stvari, ki otroka pospremi v svet starejših, bolj razumljiva.
Takrat mi je šla samo ekstremno na živce.

Ne toliko zaradi dlak kot zaradi dejstva, da nisem znala povezati depilacije in kupe barbik, ki so doma čakale, da se spet začnem potapljat v njihov svet. Današnji otroci se pri teh letih menda ne igrajo več, jaz pa sem še v osmem razredu imela pravo bogastvo domišljije in lutk, ki so mi jo pomagale izražati. Imela sem dvorišče in z veseljem sem ga delila z ostalimi otroki. Ne vsemi, ampak tistih nekaj prišlekinj, ki so k svojim starim mamam prihajale iz obrobja večjih mest, ni bilo veliko tam in smo lažje pogotnili kakšen dan ali dva pametovanja, vmešavanja v našo igro in ustvarjanja še večjega razmaka med nami, skoraj podeželskimi otroci in njimi, meščani.

Da ne zaidem preveč (čeprav mi gre kar dobro od rok).

Torej, šli smo na dopust. Letos. Z depiliranimi nogami, logično, ampak samo toliko, da ne vidi kdo povezave med to, v trenutku privlečeno spominsko sliko iz tiste plaže davnega leta 1995, in letošnjim dopustom.

Potem, ko smo ves sobotni večer nalagali prtljago v avto in je Jernej tik za tem, ko je brezskrbno zamahnil z roko ob mojem vprašanju, če bomo imeli dovolj prostora, ugotovil, da nima kam več dati niti osebne izkaznice, kaj šele štirih potovalk, obogatenih s striktno podloženo zimsko opremo (temperatura ob odhodu je bila 13 stopinj?), se je začelo odštevanje. Na morje se gre ponoči. Ob treh. Super je, če prej vsaj malo spiš. Nama ne uspe. Malo zaradi vzhičenosti, v kar precejšnji večini pa zaradi spodnjega lokala, ki ima na terasi (skoraj na okenski polici, kjer bi sicer morale stati rože moje spalnice) zvočnike in glasno muziko.

Kakorkoli, tik pred odhodom v posteljo narediva še zadnji pregled mailov, preveriva, če so nastavljeni vsi možni out of office odgovori, preveriva vse zadolžitve, ošvrkneva – že petstotič tisti dan, če vse štima in teče in potem – bamf! – zapreva računalnika in ju pospraviva v torbi. Kam bova z njima, ne veva, v avto ne gre več niti mišja dlaka.

Ampak ni problema, to bomo z lahkoto! (Jernej)

Mislim, da niti drug drugemu nisva verjela, da bova dopust resnično lahko izpeljala brez naprav, dela in dosegljivosti (preverjanja mailov), zato sva računalnika za vsak slučaj raje vzela s sabo. Nikoli ne veš. Sploh pa človek, ki na dopustu ni bil že šest let. In zato na poletni dopust spakira še termo nogavice, vsakemu od nas po dva softshella (v različnih barvah, da bo pasalo za na rivo), po tri kapucarje, kavbojke, trenirke in ziljon legic. V vesolju se dogajajo premiki in vreme, kot kaže, bo celo poletje “nešto između”, zato previdnost ni nikoli odveč.

Vse potovalke z zimsko opremo so ostale nedotaknjene, rive, da bi eksperimentirala z različnimi outfiti, pa tudi ni bilo.

In najine dosegljivosti tudi ne. Odločila sva se, da telefona puščava v sobi, izklopiva vse maile in ostale možne “dobimtekjerkoli” linije in se preprosto prepustiva morskemu ritmu. Nobenega divjanja, prepiranja, ihte, nobenih “mudi se nam”, nič.

Prva dva dni, priznam, je bilo malo čudno. Ves čas imaš občutek, da ti v ozadju mail pregoreva, da se kar naenkrat dogaja kup stvari, ki jih je treba nujno urediti in da si neodgovoren, ker nisi na razpolago. Vsaj en del dopusta. Vsaj dve uri na dan.

Pa nisi.
Ko se končno zaveš tega in ti pogled ne uhaja konstantno na telefon, da bi s pritiskom na ekran samo preveril, če nimaš kakšnega obvestila, se odpre nov svet. Nova dimenzija dneva, novo obzorje. Naenkrat se zdi, da glave ne držiš več tik nad površjem in se boriš z globino, ki te vleče vase, temveč začneš lebdeti na vodi. In zaznavati svet.

Vidiš, da imaš dva otroka, recimo. Saj ne, da ju nisi rodil in z njima živiš in veš, da sta tam (hvala bogu!), ampak svet mobilnosti, dela z internetom, hitrih sprememb in prehitrega življenjskega tempa zamegli dejanske reči, ki edine zares štejejo.

Ko odstaviš telefon in izklopiš internet, vidiš, da je vse kot mora biti.

Vidiš, da je mož še bolj seksi kot v tistem famoznem obdobju, ko je izgubil 34 kg. Vidiš, da imaš nove gubice in te spoznanje navda s takšno srečo, da se še bolj veseliš let, ki prihajajo.

Vidiš morje. Se pogovarjaš. Poslušaš in slišiš. Stisneš v objem starejšo ženico, ki na klopi ob morju razmišlja o pretečenih letih in življenju, in zvečer, namesto v še enem okolju prenatrpane rive in gužve, z možem na terasi svojega apartmaja tik nad morjem piješ vino, medtem ko otroka po čudovitem dnevu že spita.

Življenje je lahko res eno samo nepozabno doživetje, ko se ustaviš, zadihaš in si vzameš čas zase. Ker, če ne drugega, ti še kako hudičevo pripada.

 

Komentarji
Instagram has returned invalid data.