• Iskanje
    Kolumna.si

Oprosti, ker ne boš deležna tega. Ne še.

Oni dan je sedela poleg mene in mi zvečer, ko sta se fanta odpravljala spat, rekla, da bi imela Instagram.
Ne prvič. Mi je že prej. Sem preslišala.
Mati pač.

Ampak ne, rekla sem ne.
Kljub njeni ideji, da bi kar tako napisala, da je stara 13 let in bi jo potem Instagram spustil mimo, se nisem vdala. In nikakor ji ni bilo jasno, zakaj ne.
Že mogoče namreč, da je v prvih letih življenja dovolj, če otroku rečeš zato, ker ne, ali zato, ker še nisi dovolj velik, ali zato, ker sem jaz tako rekla, ampak bodoča petošolka pričakuje odgovore.

Da bo samo gledala slike in ne bo nič objavljala in nikjer izpostavljala sebe ali kogarkoli od nas.
Ne rečem, da nisem bila ponosna na te njene modre besede (in da sem skoraj podlegla tej njeni pametni odločitvi, ko je s široko razprtimi očmi, ki ne pričakujejo nič manj kot takojšnjo odobritev, gledala proti meni), ampak zdrava kmečka pamet mi je v ravno pravem trenutku zdrmala misli in jasno izrazila ne.
Z odločnim odkimavanjem.

“Samo slike bom gledala, ne razumem, kaj je tu nevarnega.”

Zala res ne razume. In mnogo deklic in fantov njene starosti prav tako ne.

Morda ne razumem niti sama, ampak dosti vsega sem že videla, da vem, da lahko določene stvari nanjo vplivajo negativno.
Ji porušijo samozavest, samozaupanje in ljubezen do sebe. Ji pokvarijo slike, ki bi jih morala znati prebrati s svojimi očmi. Jo povlečejo v svet navideznih idealov in kripljaste kulture enoličnih podob, navideznega glamurja in dihanja nad površino. Ji ustvarijo podobe, ki bodo njeno nedolžno in komaj sestavljajočo se osebnost spremenile v neskončončno hrepenenje po biti nekdo drug.

Če kaj, je lahko ravno Instagram popolno orodje za doseganje tega. Been there.

Iskrena bom, pravega odgovora nisem imela.
Vsaj mislila sem, da ga nimam. V ključnih trenutkih, ko bi morala hčeri razložiti nekaj na razumljiv način, zaradi katerega bo dojela, da je nekaj res neprimerno, zmrznem.
In rečem samo, da ne.
Včasih težko izrazim kar mislim, sploh skozi pogovor. Velikokrat zato blebletam tja v tri dni in ne povem bistva. A ne glede na to, kako zoprno nejdrnata znam biti, vem, da ji dolgujem pametno razlago. Če ne drugega, vsaj zato, ker ves čas premlevanja, kaj naj ji rečem, v rokah držim telefon in – kot že milijonkrat poprej – bebavo zrem v fotografije nepoznanih ljudi, krajev in trenutkov – kje drugje kot na Instagramu.

Nekaj časa nazaj, v enem izmed najbolj vprašljivih trenutkov mojega življenja, sem sebe, svoj vsakdan in vse, kar se mi je zgodilo, primerjala z drugimi, z ljudmi, ki jih sploh poznala nisem.
Vse, kar sem videla, so bile lepe fotografije, čudoviti trenutki in sanjske destinacije. Nič od tega ni prihajalo z moje strani.
Na moji strani je divjala vojna lastne vrednosti.

Kdo sploh sem, kaj sploh mislim, da sem in kaj sploh še znam je bilo le nekaj od vprašanj, ki so se mi ob pogledu na vse tiste ideale preko zaslona starejšega telefona, na katerem je počasi pojenjal že zvočnik, porajala. Imela sem nekaj čez 30 let, stabilno in ljubečo družino, lastno karierno pot (sicer šele na začetku) in moža, ki sem ga oboževala.
A ves ta naval mobilne sreče, internetnih vzdihljajev in popolnosti me je začel dušiti in namesto, da bi se posvečala tistemu, kar resnično šteje, sem vstopila na pot izgubljanja lastne samopodobe.
Ko si enkrat na tem, da se ti zdi, da je vse drugo okrog tebe popolno, ti pa si samo nesrečen slučaj, je pot iz tega velik izziv.

In če je to izziv za žensko na poti v najlepša leta, v obodbje čudovitega staranja, kaj je šele za deklico, ki je komaj začela živeti in se učiti o življenju.

Kako naj ji razložim, da družbena omrežja niso samo lepe slike?
Kako naj ji povem, da so tam zunaj morebitne osebe, ki bodo zlorabljale njeno prisotnost, jo poskušale kontaktirati, zbadati in porušiti njena prepričanja o sebi?
Da se to lahko zgodi tudi, če se nič od tega ne zgodi?

Kako naj jaz, ki komaj znam razložiti, zakaj ji odsvetujem še en (že tretji) sladoled po kosilu, po osebnostnem kolapsu ponovno sestavim nazaj porušeno samozaupanje?

Sem šla predaleč? Preveč kompliciram? Smo novodobni starši le senca tistega, kar so nekoč predstavljale odločne vzgojne roke in pleča naših staršev in prednikov?
Je to, kako daleč otroka posrkajo družbena omrežja, odvisno od naše vzgoje ali živimo preveč na površju in prehitro, da bi znali graditi trdne samopodobe in pozitivna prepričanja?

Pa sploh zmoremo to, če skoraj na vsakem koraku lovimo minute, da se dan ne konča preden ga ne zaključimo brez živčne vojne in z lepo, nežno mislijo?

Ne vem.

In vse dokler ne bom imela tega odgovora, nočem in ne želim tvegati in to preizkusiti na lastnih otrocih.

Zato, draga moja Zala, ne.

Komentarji
Instagram has returned invalid data.