• Iskanje
    Kolumna.si

Projekt #petki: Izris za prvo lastno hišico

Imamo delovno nedeljo.

Kljub temu, da je vir, ki nama obema predstavlja vsakdanji kruh, izklopljen (razen moj sedaj), imamo polne roke dela.
Po dolgem času se v piskru kuha goveja juha, v pečici peče božansko skutino pecivo, stanovanje pa čaka na prenovo 2. del. Prenovo, kakor se vzame, ker nič kaj novega ne
vnašamo v prostore, le posodabljamo nekoliko zastarel videz “školjke”.

Jernej se je po zadnjem beljenju precej ukvarjal s tem, kako lahko kaj naredi sam in tako smo na pragu osveženega stanovanja, v bližnji prihodnosti pa se mi obeta tudi
prva kopalniška omarica.
Pravi, da jo bo naredil sam.
V to nikakor ne dvomim, ker če kdo, je mojster za razna popravljalna domača dela, ravno on.
Skrbi me edino, ker pravi, da za to potrebuje delavnico.

Garažo.

Vse lepo in prav, verjamem, da mora biti to čisto druga izkušnja kot delati na 3 kvadratnih metrih predsobe, ampak najeti garažo za eno omarico (v kasnejši fazi bo tega več, pravi) je isto kot iti po popolnoma novo fitnes opremo in se šele potem odločiti, da greš v fitnes.
Saj vem, v mnogih primerih ne gre drugače, ampak preizkusiš, če ti je to sploh všeč, lahko tudi v šponarcah in reklamni majici, ki si jo zadel na Facebookovi nagradni igri.

Pri Jerneju ni tako.
On mora najprej poskrbeti za vse ostalo, nato pa bo ugotovil, ali mu je hobi všeč.
Če ne drugega, tokrat vsaj vem, da mu je. In to še kako.

S svojim entuziazmom je navdušil še Zalo in tako sta danes iz Obija privlekla ogromen kos lesa, iz katerega bo nastala naša prva nizkocenovna in brezkreditna nepremičnina – ptičja hišica.

Bomo videli.

Najprej je namreč na vrsti barvanje podbojev.
V običajnih stanovanjih pač zamenjaš podboj vrat in namestiš novega, pri nas pa je zadeva malce bolj komplicirana, saj so podboji zabetonirani v steno in bi za njihovo odstranitev potrebovali še dva mojstra iz svoje stroke – zidarja in pleskarja, še nekaj kupčkov denarja in, seveda, nova vrata.
Če  upoštevaš, da je teh 6, potem kar naenkrat postaneš kreativen, prehodiš Obija po dolgem in počez in najdeš vse za popolno renovacijo obstoječega.

Imam srečo, bom rekla, da je Jernej v enem takšnem kreativnem obdobju, ko se mu izjemno da ukvarjati s temi rečmi in mu zaradi tega nobena moja kaprica ni odveč.
Da bo sam naredil omarico, je celo njegova ideja, jaz pa skačem do stropa.

Razen, če bo za to potrebna garaža.
V tem primeru bo še kar dobra ta stara, ki niti po najmanjši parareli ne paše v kopalnico in nikoli ni, a bom že potrpela.
Tako se že veselim, da se znebimo te rjave barve na podbojih, da sem včeraj zvečer, ko je to naredil na kuhinjskih in dnevnih vratih, ves večer strmela v podboj in se od sreče prismuknjeno hihitala.

Brez pretiravanja – stanovanje z belimi vrati je čisto nekaj drugega kot s češnjevimi.
In pri nas je češnja, kamor ti seže pogled.
Še na stranišču bi bila, če bi imela kje biti.
V tem času sem se je tako naveličala, da me ta trend, četudi se čez 10 let ponovno vrne v modo, pohištveno podjetje Garant pa spet na novo zažene prozvodnjo, ne gane več.

Zanimivo, kako sem bila še nekaj mesecev nazaj prepričana, da je za spremembo videza v stanovanju potrebno delati velike premike in za to odšteti ogromno denarja.
Namesto, da bi začela z manjšimi spremembami, sem obupovala nad kopalnico in si želela nove kuhinje.

Dva prostora, katerih menjave si zaradi precej visokega vložka ta trenutek ne morem privoščiti, sta bili središči mojega domačega obupa. In ko to ni šlo, se je temu središču pridružila želja po novem parketu. In jedilnici. In Aljaževi sobi.
Skratka, vse, kar te začne moriti v starejših stanovanjih, v katerih pravzaprav ni nič narobe, želiš pa si, da bi bilo vsaj malo posodobljeno.

Če ne drugega, vsaj z novim setom krožnikov.
Te imamo, mimogrede, že 11 let! 11 let in nimam te sreče, da bi se mi vsaj en sam samcat razbil in bi lahko rekla, da nujno rabim nov set.

Nič.
Delajo in služijo svojemu namenu. Brez veze, dolgčas.

Vse kaže, da se jim bom mogla odreči sama – konec koncev, tudi 6 ni več številka, ki bi predstavljala pogrinjke za nas in naše obiske. In tudi miza s stoli ni več kos številu… Ah, seznama kar ni konec, bi rekel človek.

Sem si pa, vzporedno z več manjšimi spremembami, o katerih pišem, upala ponovno srečati z živo rastlino, ki to ni orhideja.
Zaradi izjemno zanimivega videza, še bolj pa, ker pri njej ni bojazni, da bi mi umrla od žeje (čeprav sem predhodnico leta nazaj utopila) in še čisto malo zato, ker naj bi po fengshuiju v dom prinašala denar, skrbela za finančno varnost in blagostanje, sem se odločila za drevo denarja (tolstica ali crassula, kot preberem na netu).

Pri rožah sem bolj bosa in več let sem se jih izogibala, ker sem želela čim bolj čiste linije in videz hladne beline (kar zanimivo, takole obdana s češnjo, kajne?:)).
Zadnje mesece pa se naš dom nekako vse bolj spreminja v skandinavske zametke (no, no, pretiravati mi spet ni treba), ki jih najdeš v trgovinah Ikea in Jysk.
Obe cenovno dostopni, občutek doma pa kot bi ga čakala vse življenje.

Rada imam to domačnost, ta občutek topline, kamor seže pogled.
Čeprav se trenutno ustavlja še na kar nekaj spominkih iz leta 1999.
Rada imam tople odeje, blazine vseh oblik in nežen sijaj večerne lučke na ročno izdelani pručki za sedežno tik ob steni, na kateri se še vedno bohoti posmehljiv bavalit.
Že mesece se ukvarjava z njim in včeraj naju je prešinilo, da bi morda za začetek kar prebarvala, kar je in se odstranjevanja te nadloge lotila kdaj drugič. Ko se bomo odločili ali prebiti steno med kuhinjo in dnevno ali ne, recimo.

Za začetek je že tole, kar počnemo, vesoljski korak za naju.
Po šestih letih ponižne tišine in strahu pred renovacijami se najlepši del življenja, povezanega z ustvarjanjem doma, spet skromno prebuja.

Če bo šlo tako naprej, mi še za kuhinjo ne bo treba po izrise. 🙂

Komentarji
Instagram has returned empty data. Please check your username/hashtag.