• Iskanje
    Kolumna.si

Prvi kostanj iz pečice in mir v hiši

Ležim poleg Aljaža.
Čakala sem, da je zaspal, da sem vzela v roke telefon in se lotila pisanja.
Obupno se počutim, telo me boli in brez volje do česarkoli sem.

Najraje bi zaspala zraven, a imam vedno občutek, da me čaka še cel večer atrakcij in da se bo zgodilo nekaj pomembnega, zato tudi po tem, ko kdaj in kdaj slučajno zaspim, namesto, da bi spala naprej, vsa neprizemljena odrinem v dnevno sobo delat družbo Jerneju.

On, če imam srečo, še vedno gleda TV ali pa sedi za računalnikom, zatopljen v svoj svet številk, pozicij, porabe in konverzij.
Deliva si ta svet in čeprav sva v resnici precej nasprotna, sva tako v zasebnem kot v poslovnem življenju čudovit in uravnovešen jin in jang.
Uravnovešenost se kdaj, seveda, tudi poruši in takrat se običajno jaz v avtu vozim z glavo obrnjeno strogo v desno, da me že bolijo vse vratne mišice,
Jernej pa se za volanom dela, da me ni zraven.

 

To je, med drugim, eden najboljših načinov, da odkriješ še svet na levi ali desni strani, ker niti pod razno ne želiš glave obrniti v njegovo smer in ga s pogledom srečati.
Moža.
Sveta jeza dela to.
In moj prav, običajno.

Danes ni tak dan, ker sva usklajena.
Pa tudi voziva se ne. Danes uživam v tišini, ki mi jo po šestih dneh nudi stanovanje, uživam v tem, kako čisto in spokojno je. Uživam v počitku – telo me že nekaj časa opozarja, da moram nekaj storiti v tej smeri, danes pa je klonilo.
Zjutraj sem bila prepričana, da se bo poslovilo, a se je stanje precej izboljšalo in kot kaže, bom še nekaj časa tu.

Tako lep in družaben teden je za nami, a hkrati tako naporen, da se mi zdi, da sem včeraj proti popoldnevu srečala samo sebe na poti iz trgovine.
Utrujeno, brezvoljno in z občutkom, da bom zbolela.
Danes ni šlo več in sem si vzela prost dan, ker vem, da nimam koncentracije in težko razmišljam. Pri mojem delu pa rabiš kar nekaj tega, da je uspešno.

Zvečer sem po nekaj mesecih skuhala čaj in medtem ko je v grelniku brbotal jabolčni kis, da izbriše sledi neuporabe in vodnega kamna, po stanovanju pa se je širil obupen vonj, je iz pečice dišalo po čisto pravem kostanju.
Na tej strani sem dobila en super recept, kako ga speči v pečici in kljub začetnim dvomom, je uspel skoraj v nulo.
Moja krivda.
Če si prehiter in te pri jemanju iz pečice gleda dvoje lačnih rjavih očk, potem pozabiš, da ima recept še zadnji del.
Nič drugega, le lupina je bila nekoliko trša in mi je uspelo, saj ni res – pa je, se vanjo urezati.
Zdaj vem, da ga moram naslednjič prej namakati in po pečenju zaviti v krpo.
Ko se ti mudi, greš pač na vse ali nič.

Ob kostanju smo pili metin čaj in ko sem v skodelice namakala čajne vrečke, je Aljaž rekel, da on ne pije teh vlečk in da pije samo čaj in naj mu dam to ven.
Včasih je bilo lažje, ker sem vrelo vodo enostavno prelila v čajnik in tam
pripravila vse skupaj, ampak je nekaj mesecv nazaj Jernej ta isti čajnik izkoristil za pretakanje poplavne vode iz zunanjega korita, zato smo sedaj brez.
Ko sem nič kaj nejevoljna rekla, da sem še vedno jezna nanj, ker moram sedaj vse pripravljati kot v gostilni, je rekel, da bomo pač kupili to majolko ali štefana za čaj, kaj zdaj kompliciram.

Večkrat je tako, da jaz kompliciram, njemu pa je vse skupaj sila enostavno. Tudi to, da mu je lanska jesenska kolekcija še čisto prav, mene pa vse tišči.
Ne da se čudim, ampak vseeno se mi zdi včasih nefer, da eni lahko vse, drugi moramo paziti pa na vsak vdih.
Saj ne da pazim, da ne bo pomote. Bi morala, ampak ne.

Nekoč sem poskusila upoštevati nasvet iz neke revije in sem na hladilnik nalepila sliko precej obilne osebe, da bi me resno stanje odvrnilo od odpiranja in iskanja hrane. Pa sem vedno, ko sem jo videla, rekla, da tu pa še zdaleč nisem in veselo jedla naprej.
Kasneje sem obrnila zadevo in na hladilnik nalepila svojo najbolj fit sliko, pa ni bilo nič bolje.

“Ah, poglej se, kako fit si, kakšen prigrizek ti pa ja ne bo škodil.”

Ne ene ne druge slike ni več, hladilnik pa se tudi ne zaklepa sam od sebe.
In potem mi včeraj Vesna, avtorica kostanjevega recepta, napiše še, da kostanj kar precej redi.
Vem, Vesna, vem, ampak danes še lahko, pomislim in lupim dalje.

Jesen je tu, o tem ni več nobenega dvoma.

Zala je dopolnila deset let, a se mi zdi, da sem se še včeraj ponoči spraševala, ali je normalno, da ti mož pri popadkih v domači postelji reče, da poskusi še malo zaspati in bova potem šla v porodnišnico.
Verjetno je, kajne? Pri moških nikoli ne veš, čudna bitja so to.

Dneva poroda nikoli ne pozabiš.
Malo zato, ker je preden se zgodi, hudičevo boleče, največ pa zaradi tistega, kar sledi – novo življenje.
Pri meni se je vmes zgodila še eno zgodovinsko obdobje, a je kljub misli, da ne bo šlo več, naposled uspelo.
Zaprisegla sem, ta isti moment, ko je bilo pri koncu (in še leta kasneje), da nikoli več.
Zdržal je celih šest let, ko sem se želela ponovno prepričat, če se je kaj spremenilo in če še boli.

Tako smo zdaj štirje.
Dva odrasla in dva otroka. Ena najstnica, drug skoraj štiriletnik.

Štirje letni časi, si rečemo, ker imamo rojstne dneve razdeljene na pomlad, poletje, jesen in zimo.

Lahko bi še kaj o karakterjih, ampak strežnik ne bi prenesel težine, zato končujem tu.

Aljaž že globoko spi, iz sosednje sobe slišim šrkipanje postelje.
V dnevni sobi me čaka mož in počasi se napoveduje petek.

Jutri odrinemo. Komaj čakam.

Komentarji
Instagram has returned invalid data.