• Iskanje
    Kolumna.si

Za praznik na lepše. Nekam daleč.

Praznik smo izkoristili za pobeg iz mesta. Čisto spontano je bilo in nobenih predpriprav ni zahteval ta podvig, čeprav sem si želela, da bi šli kam dlje.
Na izlet, kamor se odpraviš že v jutranjih urah, zraven pa v prtljažnik nabašeš postane sendviče, ki si jih obvezno naredil en dan prej, nekaj plastenk vode, bobi palčke, grozdje in še kak sok za najmlajše. Ta se nikoli ne popije do konca in čeprav vsakič znova bentim,  da je to zadnjič, da sem ga kupila, ga še vedno kupim. Sok in otroci gredo skupaj, če ne drugače, vsaj na izletu.

Ta, na katerega smo se odpravili, ni potreboval prtljažnika, kaj šele polnega. Doma smo pojedli kosilo in se na koncu potrudili pospraviti še pito iz domačih jabolk, takšno sočno, okusno in prelito z lešnikovim sladoledom.
Jaz dva kosa, zakaj pa ne, otroci manj, Jerneju nisem štela. Glede na to, kako suh postaja, bi mu jo lahko zavila še za sabo, pa bi mu čez pol ure izhlapela preko por. Drugega vzroka za njegovo izgubljanje teže nimam. On pravi, da se precej pazi in da je to še od teka, meni pa se zdi bolj priročno, da rečem, da ima pač srečo.
Tako vsaj nimam slabe vesti, če pri meni to ne gre. Sreče ne moreš priteči ali jo “pridietiti”, zato sem jaz takšna kot sem.

No, po kosilu smo šli. Logarska je odpadla, ker sva v hipu, ko sva se odločila zanjo, dobila preblisk neskončne gužve, ki se je verjetno tisti dan trla tam. Odločila sva se, da gremo na Jelenov greben, meni še vedno eno najljubših destinacij pri nas. Verjetno je za marsikoga nekaj čisto povprečnega, zame pa ima prav poseben in v srce zapisan pomen, ki ga ne bo izničila ne gužva, ne komercializacija prostora, ne izgubljanje prvotne biti.
Če sem še doma verjela, da bo na grebenu mirno, tiho in neobljudeno, me je prvo soočenje z ob cesti parkiranimi avtomobili daleč pod vznožjem hriba streznilo.
Pa se nekako nismo dali, parkirali smo avto in se peš odpravili do hriba, kjer so se ravno v tistem trenutku začele jelenove pojedine. Ne, narobe. Pojedine za jelene.

Jelenov nismo jedli, so pa oni brez strahu prišli do ceste, kjer se je trla horda ljudi z mobilniki, ki so na vsak način želeli v objektiv ujeti svojega otroka v elementu z jeleni. Pomislila sem, da današnji otroci zaradi nas staršev sploh nimajo več možnosti podoživeti resnične izkušnje stikov z nečim novim. Pri vsem, kar naredijo, stojimo mi – kako drugače, kot s svojimi telefoni, usmerjenimi v njihove male zvedave glavice, iz katerih želimo na silo izbrisati zbeganost in naveličanost po popolni fotografiji.
Tam sem, med drugimi, stala tudi jaz in poskušala skriti telefon za ritjo neke druge mame, ki je z vso svojo nizko težo stopila na noge Aljažu, Jerneju pa se skoraj usedla na obraz.
Želja po trenutku, ujetem v objektiv, je bila prehuda in šla bi, če bi bilo treba, tudi preko trupel.

Medtem ko je Aljaž užival pri hranjenju, ki sem ga spremljala izza glav odrasle množice, se je Zala raje umaknila nekoliko stran. Pri teh stvareh je previdna in v tem sta si z Aljažkom čisto drugačna.

Par metrov više od lokacije, kjer je potekal fotoshooting, nastaja novo apartmajsko naselje.

Spomnim se časov, ko smo v Atomskih toplicah letovali z mojimi starši in sestro. En kamp, en hotel, en bazen, basta.
Po celodnevnem namakanju v olimpijskem bazenu si zvečer posedel na terasi pred hotelom, užival v znanih melodijah klaviatur in se veselil sadne kupe s pisanim dežničkom, medtem ko so starši, še rdeče ožgani od močnega sonca, dan zaključevali s pivom.

Danes je zgodba precej drugačna. Razvija se množični turizem, kapacitete so tako polne, da težko dobiš prosto sobo, četudi si zanjo pripravljen plačati več. Cene kart v takšnih in drugačnih bazenih so zrasle do neba in če pomisliš, da moraš ob karti, ki stane 17€, še nekaj pojesti, predvsem pa zadovoljiti konstantno lakoto 3 in 10-letnikoma, potem čara naenkrat ni več. Vsaj ne takšnega, ki je bil leta nazaj. Prej čarovnija, kako to doseči.

A kljub temu sem doživela prijetno presenečenje, ki mi je kljub modernizaciji obudilo te nostalgične spomine. Potem, ko sva na Jelenovem grebenu spila pivo in kavo, Z&A pa pojedla vsak svoj sladoled, sem Jerneja prepričala, da se ustavimo še v “spodnjem” delu, prav v Atomskih toplicah. Tja se z Jernejevo sestro in družino po več letih spet odpravljamo oktobra, zato sem želela videti, kako je sedaj po prenovi in se malo pripraviti na jesenski oddih.
Jernej me je opozoril, da morda ne bo tako enostavno, ker bo mali videl bazen in bo želel tja. Jaz sem vztrajala pri svojem. Da ne bo. Ker razume.
Ko gre za triletnika, ni razumevanja. Je volja, trma in muljenje. Točka za Jerneja, pivo in pica zame. Smo sklenili kompromis, se usedli na teraso hotela Lipa in se čudili nad vsem, kar so spremenili.

Priznam, jedla sem že boljšo pico in doživela bistveno boljšo uporabniško izkušnjo, a se mi je zdelo, da vse to sovpada z okoljem in da je čar ravno v nostalgičnem odnosu, ki ga imajo do svojih strank. Na terasi vrta je bilo zasedenih nekaj miz, na obrobju pa so se že pripravljali na večerni dogodek.
Medtem ko sta se Z&A z ostalimi otroki igrala na igralih (hvala bogu zanje!), so mimo naju nosili plinske bombe, kotle, kozarce, stole, mize in še kaj. Pri vsakem grižljaju sem se morala malce skloniti naprej, da mi kakšna klop ni slučajno padla na hrbet, a me nekako ni motilo. Vsaj ne toliko kot Jerneja.
Tako pozitivno sem bila namreč presenečena nad samo preureditvijo lokala – pivnice, nad samo sproščenostjo in komunikacijo osebja in nad tem, da naju otroka ne potrebujeta ravno tisti hip, da se mi je vse skupaj zdelo prisrčno. Doživeto, iskreno.

Takšno, domače.
To je najboljši izraz za vse skupaj, če enkrat doživiš izkušnjo na čisto drugem nivoju in vse ostalo izgubi vrednost. Hišo Franko, na primer.
Ampak to je že druga, prav posebna zgodba. In močno krivico ji delam, če jo omenjam v istem kontekstu kot pivnice in druge gostilne.

Saj ni treba, da je vsakič vse popolno navzven. Starejša ko sem, bolj spoznavam, da je popolno samo takrat, ko je popolno v duši, telesu in umu. In tisti dan je to zagotovo bilo.

Komentarji
Instagram has returned invalid data.