• Iskanje
    Kolumna.si

Zali, moji najpomembnejši petošolki

Ura je dve zjutraj in še vedno ne morem zaspati.
Ležim poleg tvojega bratca, ki je že drugič v razmaku ene ure potreboval mojo prisotnost in slišim, kako se nemirmo premikaš v postelji, čeprav že nekaj ur globoko spiš in se ne zavedaš noči okrog sebe.
Danes je prvič po dolgem času zunaj tišina, zato je vsak zvok še toliko intenzivnejši.

Premišljujem o čem sanjaš in kaj ti je rojilo po mislih vso nedeljo, ko sem jaz z nekim čudnim in zame neznačilnim mirom pospravljala stanovanje in urejala vajini sobi, da bo prehod v jutrišnji dan čim bolj umirjen in spočit.
Si se zavedala konca počitnic, ko si se pred Aljažem skrila v najini spalnici in se igrala s punčkami vse dokler ni zavohal, kje si?
Si se, tako kot jaz, kdaj ta dan vprašala, kako bo tokrat, kakšno bo novo šolsko leto in kako se boš soočala z novimi izzivi?

Dvomim. A brez skrbi, draga moja Zala, čisto nič ti zamerim. Videla sem tvojo brezskrbnost in vem, da si kljub temu, da si do zadnjega odlašala z ovijanjem knjig, torbe in oblačil za jutri, pripravljena bolj kot kdajkoli prej.

Ko sem ti zvečer česala tvoje dolge lase, da bi imela zjutraj kar najmanj nevšečnosti z vozli, ki se ti pri konicah tako radi ustvarijo, sem pomislila na tvoj prvi šolski dan, dolgih pet lez nazaj.

Spomnim se, kako majhna si še bila in kako me je bilo strah, da se boš v razredu, polnem neznanih sošolcev, počutila osamljeno in prestrašeno. Vse do prvih govorilnih ur sem bila prepričana, da si plašna, tiha in sama in še danes lahko podoživim tisti neprijeten občutek, ki ga pozna in čuti samo mama.
Kasneje sem izvedela, da si čisto nasprotje in čeprav si bila edina v razredu, ki s sošolci ni delila že vrtčevskih dogodivščin, si postala pogumna, prijateljska in vedno pripravljena pomagati.
Samo misliš si lahko, kakšno olajšanje je to bilo zame in kako ponosna sem bila ob teh besedah učiteljice, ki je bila v tvojih očeh vedno manjša prispodoba boga.

Od tega je že pet let in kar težko verjamem, da je iz tiste majhne nežne deklice zrasla odločna, uporniška in za starše, ki otroke v svojih glavah ustvarimo po nekih čudnih idealih “pridnega” otroka, zelo samosvoja petošolka, ki ve, kaj želi in od tega, starševski volji navkljub, ne odstopa.

Ne bom rekla, da je vedno enostavno, a sem iz srca hvaležna, da lahko spremljam tvoje odraščanje in da se lahko z vsakim dnem znova od tebe naučim pomembnih lekcij.

Biti strpna. Razumeti in podpirati drugačnost, četudi ni v skladu s tvojimi pričakovanji. Zavedati se, da otroci niste naša last, temveč ljubezen, objemi, poljubi in spoštovanje.
Vseživljenjski učitelji, ki svoje znanje predavate na najbolj odprt, iskren in realen način. Tudi takšen s palico, enkami in ukori.

Veš, tudi jaz se še učim.
Čeprav si večino časa prizadevam, da bi bila jaz tvoja učiteljica in smerokaz, ko kdaj in kdaj skreneš s poti, sem največkrat neuspeli poskus mame, ki se ji vedno preveč mudi in pogosto verjame, da bo s povišanim glasom dosegla več.
Pa temu ni tako. Vem, da veš. Bistra si in brez poglabljanj razumeš obnašanje ljudi. Tudi mene.

Zato danes, ko ti še spiš, pišem svojo zavezo tebi.

Z njo se zavezujem, da bom letos bolj strpna do tvojih raziskovanj, radovednosti, izrečenih besed, ki nehote zletijo iz ust, jutranjih pregovarjanj, da se končno prebudiš, večerne utrujenosti, ko dan pred testom ne boš zmogla brati, misliti in se pripravljati na ocenjevanje in zahtevkov, da končno izpustiš telefon in raje prebereš kakšno knjigo.
Da bom razumela in se zavedala, da je tvoj urnik z inteznivnimi treningi vred zelo naporen in da je čisto ok, če si utrujena.

Razumela bom tudi, čeprav mi gre težko z jezika (mama pač), da je včasih treba klepetati in malce ignorirati kakšno dolgočasno uro (upam, da to bereš v srednji šoli!).
Razumela bom, menda letos šele prvič, da ti nisi jaz in da je nesmiselno od tebe pričakovati ljubezen do učenja, miselnih vzorcev, raznoraznih prezentacij in šolskih tekmovanj, ko pa tako zelo blestiš na rokometnem igrišču (in že s tem kažeš, kako popolnoma nasprotni sva si v tem).
In obljubim, ne bom več trdila, da je petica edina sprejemljiva ocena in ne bom več odkrivala tople vode, da bi ti privzljubila ljubezen do razumevanja predmetov, ki ti niso najbolj všeč in jih s pol sorodstva (in prednikov) vred tudi jaz težko razumem.

Ko boš danes prestopila šolski prag in s tiho vzhičenestjo pred novimi dogodivščinami stopala proti svoji prvi čisto pravi šolski omarici, svojemu razredu in razredničarki, hodi ponosno, vzravnano in z največjim spoštovanjem do priložnosti, ker lahko hodiš v normalno šolo in se učiš brez strahu, kaj bo naslednji trenutek. Na varnem mestu su.

Druži se s prijatelji. Veliko razmišljaj in še več raziskuj. Bodi radovedna. Priznaj, da česa ne znaš ali zmoreš in prosi za pomoč. Poslušaj – učitelji so hodeče knjige, črpaj iz njih.

Veš, jaz vem, da ti vse to si. Vem, da boš kos izzivu in vem, da boš tudi letos izjemna na svojevrsten način.

Zato te letos bolj kot to prosim nekaj drugega. Obljubim, da je to še zadnje pred novim dnem.

Prosim, bodi prijazna.
Pomagaj tistim, ki ne zmorejo, poslušaj tistega, ki je osamljen, igraj se s tistimi, ki nimajo svojih prijateljev.
Vem, da je tvoj svet poln njih in vem, da včasih v igro težko vključis neznanca, a videla boš, koliko posebne energije in ljubezni pripeljejo takšni otroci v tvoj svet.
Danes še morda ne, nekoč pa boš videla, da so to trenutki, ko ti dobiš mnogo več kot daš.

 

Polovica noči je za mano in počasi zaključujem…
Čez tri ure bo budilka naznanila prvi šolski dan, ti pa boš postala petošolka.

Komentarji
Instagram has returned invalid data.