• Iskanje
    Kolumna.si

Že drugi dan je ni

Zale že drugi dan ni.
Vem, da ni prvič, da je odšla kam, vem, da se ima več kot super, ampak tokrat je drugače. Brez stikov smo.

Ne vem, kako ji je v resnici.
Ne vem, ali je dobila zgornjo posteljo, ki si jo je želela, ne vem niti, ali se znajde z vsemi oblačili,  ki sem jih zanjo sama zapakirala preden je šla, pri tem pa tekala za njo po vsem stanovanju, da bi ji vsaj nekaj od zapakiranega ostalo v spominu.
Ne vem, kakšno hrano imajo,  kako zaspi zvečer in ali jo sploh lahko spravijo iz vode, kadar gredo plavat.

Pa tako glasna sem bila.
Še ne en teden nazaj smo se na roditeljskem sestanku pogovarjali o mobilnih telefonih in o tem, da naj jih otroci pustijo doma.
Tam jih ne potrebujejo, ker imajo dovolj aktivnosti.
Seveda sem bila odločno proti, da bi ga Zala vzela s seboj, četudi samo za večerni klic ali kratko sporočilo, da je ok in se ima super. Vem, da njegove uporabe ne bi zlorabljala, a odločitve šole in večine staršev ne morem spodbijati.

Niti je nisem želela.

Otrok se vendar mora naučiti samostojnosti. Mora znati biti stran od staršev in jih ne slišati en teden. Tudi mi smo bili na istem, konec koncev.
Pa vendar.

Drugi dan je ni in je tišina.
Njen telefon osamljeno čaka na moji pisalni mizi in čeprav ga tudi sicer ni kaj dosti uporabljala, mi gre njegova prisotnost sedaj na živce.
Rada bi jo poklicala, a ne morem.

Rada bi verjela, da so ti otroci zdaj res drugačni in da je normalno, da ves teden ne potrebujejo maminega glasu, očetovega objema ali bratovega diha za ovratnik.
Da so prezasedeni in se od vsega dogajanja nimajo časa spomniti na nas. Pa vem, da temu ni tako.

Vem, ker je naša družina zelo povezana in smo vajeni bližine drug drugega. Vajeni smo, da se veliko kličemo, pogovarjamo, se obveščamo in smo v kontaktu.
In če jaz kot odrasla in (še kar) razumna oseba njeno popolno odsotnost dojemam kot nekaj bolečega, kako je ona ne?
So otroci res tako drugačni in se lažje na vse navadijo?
Je res prav, da še vedno vztrajamo pri vzgojnih postopkih, ki smo jih bili deležni mi in da brezpogojno ločujemo nekaj, kar je tako naravnega in spontanega?

Ali ni v resnici pogovorni rek “Ah, brez skrbi, oni se bodo že znašli, saj jim je bolje brez nas!” samo slaba tolažba za takšno odsotnost?

Prav bi bilo, da bi bilo drugače.

Da bi imeli možnost izbire ali pa, da bi tudi šolstvo naredilo korak naprej pri teh odločitvah.
Mobilni telefoni postajajo nekaj vsakdanjega. Z njimi ohranjamo vezi, ki so bile še pred leti zaradi razdalj in visokih stroškov klicev natrgane,
z njimi rešujemo življenja in mnogokrat ravno zaradi jih vemo, da je vse ok.

Saj vem, da bi lahko poklicala in vprašala. Vem, da je za njih v šoli v naravi maksimalno poskrbljeno – tako kot tudi v šoli.
Vem, da ne bi bilo nič narobe, če bi jo želela slišati.
A hkrati vem, da bi bilo tudi njej lažje, če bi vedela, da mi bo zvečer, ko se utrujeni in hkrati še vedno navdušeni od vsega, vrnejo v sobe, lahko v minuti, morda dveh zaupala, kakšen dan je bil in kako lepo se ima.
Samo toliko, da tudi ona ve, da je doma vse v redu, da njen bratec še vedno brska po njeni sobi, da se z atijem kljub prepiru tu in tam ne bova ločila in šla živet vsak zase
na drug konec sveta.

Malenkosti. Stik. Zavedanje, da je vse ok.

Ker sem ga pogrešala tudi jaz, ko sem bila na njenem mestu.
Kar naenkrat si odzvet iz varnega zavetja doma, kamor prihajaš vsak dan, kjer se, sploh v najstniških letih, veliko prepiraš, si še večkrat (in kar naprej) lačen,
se zjutraj ne moreš zbuditi, ti grejo naloge pošteno na živce in ponoči prižigaš vse možne luči na poti od sobe do kuhinje zavoljo enega samega požirka vode. Postavljen si v okolje, ki se ga sicer res veseliš
in načrtuješ s svojimi prijatelji, a ko prideš tja, začneš pogrešati vse tiste malenkosti in situacije, ki dom naredijo dom in vezi družino.

Prej sva se z Jernejem pogovarjala, da mobilni telefoni pri takšnih odsotnostih ne bi smeli biti več problem. Ker, če problem nastane, zagotovo obstaja tudi rešitev zanj.
Pomislila sem, kako enostavneje bi bilo, če bi imeli ti večji otroci v šoli v naravi na dan na voljo vsaj 15 minut za en ali dva klica. Nič več. 15 minut, da slišijo znane glasove
in lahko brez strahu in vprašanj, kako je doma, zaspijo v pričakovanju še enega čudovitega dne.

Če se samo spomnim, koliko oseb poznam, ki skoraj vsak dan komunicirajo s svojimi starši, čeprav so na kilometre stran, me stisne, ker smo to možnost odvzeli otrokom. Čeprav samo za nekaj dni.
Da ohranjamo stik, da smo mirni in da vemo, da je vse ok in so še vedno tu. Da slišimo njihov glas. In oni našega.

In če to počnemo odrasli, od kje nam mišljenje, da naši otroci, devet – desetletniki, tega ne potrebujejo? Ker smo mi tako rekli? Ker se morajo znati spopadati tudi s takšnimi situacijami in čustvi?

Jih bo res to naredilo bolj samostojne, odrasle in pripravljene na življenje?

Mislim, da ne.

Komentarji
Instagram has returned invalid data.